»Imeti dvojni priimek me ne moti«

Italijanski komik Paolo Rossi je v četrtek dopoldne za pol urice prekinil vajo za nocojšnjo predstavo Pane o libertà (Kruh ali svoboda) v gledališču Miela v Trstu. Zapustil je sobo, v kateri sta kitarist Emanuele Dell'Aquila in kontrabasist Alex Orciari nadaljevala z vežbanjem, in začel pogovor s presenečenjem. Prvo vprašanje je kar sam postavil.

»Ali bo intervju objavljen v tukajšnjem slovenskem dnevniku?«

Seveda, v Primorskem dnevniku.

»Potem pa je prav, da vaši bralci izvedo, kako se v resnici imenujem.«

Kako?

Paolo Rossi Kobau.

Kobau?

Da, tako sem izvedel iz Wikipedie. Ne vem, kdo je vključil priimek Kobau, a ko sem ga videl dodanega, mi je bil dodatek všeč. Če ne verjamete, lahko preverite. Piše: Paolo Rossi Kobau.

Od kod izhaja tisti Kobau?

Moj lani preminuli oče je pred leti k priimku Rossi dodal še mamin priimek, Kobau. Tako je dejansko prehitel zakon, ki omogoča rabo dveh priimkov. Zabavno pa je, da je po imenu Paolo Rossi Kobau omenjeno tudi moje »umetniško ime«, »znan kot Paolo Rossi«. Kar na smeh mi je šlo, ko sem to prebral. Na babico Vando sem bil zelo navezan. Po rodu je bila z Reke, njena družina je izhajala iz bližine Divače. Imeti dvojni priimek me ne moti. Na obmejnem območju je prav imeti dva priimka in navsezadnje tudi zveni lepo.

V kakšni zvezi lepo?

Le pomislite: pisati se Paolo Rossi je postalo že kar banalno. Paolo Rossi Kobau je vse nekaj drugega, kot na primer Kim Rossi Stuart. Ali dojamete razliko? (se zasmeje)

Kako se je imenoval vaš oče?

Nello. Nello Rossi Kobau. Tako se je tudi podpisoval. Njegova zgodba je zelo zapletena, kot so pač zapletene zgodbe ljudi, ki živijo ob meji.

Bi jo na kratko obnovili?

Kar mi je pripovedoval, ko sem bil še deček, me je iztirilo. Pri sedemnajstih letih se je vključil v italijansko vojsko. Jaz nisem razumel, kako je lahko potem imel toliko prijateljev, ki so bili slovenski partizani. Bili so prav njegovi srčni prijatelji, iz Tržiča, kjer smo živeli, in okolice. Zgodovina teh krajev je res čudna, z nepričakovanimi razpleti.

Ali se prav zaradi tega vračate tako pogosto v obmejne kraje, v Trst ali v Bocen, kjer ste tudi pripravili predstavo?

Rad imam obmejne kraje, življenje ob meji. A med Trstom in Bocnom obstaja razlika. Trst je centrifuga, v Bocnu naletiš na frontalen odnos. Razlika je zaznavna.Kako se je porodila vaša najnovejša predstava?Po pravici povedano – še nastaja. Vezana je na to obdobje. Zame je imela epidemija tudi pozitivno plat. Omogočila mi je razmislek, a tudi delo v povsem drugačnem okviru.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.