»Evita je bila po svoje feministka«

»Sveta Evita, mati vseh otrok in brezsrajčnikov,« poje argentinsko ljudstvo v kultnem muzikalu Evita Andrewa Lloyda Webberja po libretu Tima Ricea. Eva Duarte, argentinska prva dama, je bila ljubljena in osovražena: eni govorijo o spretni povzpetnici, drugi o dobrotnici. Zagotovo je bila izjemna komunikatorka, karizmatična ženska, ki je s prerano smrtjo kmalu prešla v razsežnost mita. Na njenem odnosu z ljudstvom in zlasti revnejšimi sloji je glavni poudarek nove uprizoritve reškega hrvaškega gledališča Ivana Zajca, ki je z izbiro tega popularnega muzikala in na valu uspeha prejšnje uprizoritve, Sunset Boulevard, začelo novo leto z vrsto razprodanih ponovitev.

Režiserka muzikala je Renata Carola Gatica, Argentinka, sicer tudi ravnateljica Hrvaške drame, ki je predstavi dala poseben pečat.

Kakšen odnos imate kot Argentinka do tega ljubljenega in kontroverznega lika?

Izhajam iz peronistične družine z izrazitim socialističnim predznakom, zato je predstava polna osebnih spominov iz mojega življenja: obelisk v Buenos Airesu, prizor iz filma, v katerem je Eva Duarte igrala in v katerem lahko poslušamo njen glas, nenazadnje prisotnost otrok. Moja mama je bila stara kot oni, ko je Evita umrla, in cela družina je prepotovala tisoč kilometrov, da bi se udeležila pogreba. Cela Argentina je tri dni romala v Buenos Aires. Cvetličarne so bile prazne. Ko sem sorodnikom povedala, da bom režirala to predstavo, jih je novica precej vznemirila.

K muzikalu ste lahko pristopili z določeno svobodo. Kaj ste želeli sporočiti?

Svoboda je v tem primeru tudi izziv, saj se človek težko izogne kontaminacijam znamenitih broadwayskih izvedb kot tudi filmu Alana Parkerja z Madonno v glavni vlogi. Prav gotovo nisem želela predstaviti naivne in sentimentalne podobe z upoštevanjem takratnih angleško-argentinskih napetih odnosov; angleška elita je imela veliko vlogo pri usmerjanju medijev proti Eviti. Želela sem izraziti občudovanje do te ženske, kot tudi ljubezen do reškega teatra in do vseh izvajalcev, s katerimi sem lahko delila svojo zgodovino in kulturo. Svobodo sem izkoristila, da bi opisala bolj žensko kot političarko. (...) Bila je po svoje feministka, kolikor je to bilo mogoče v Argentini 40. let prejšnjega stoletja. Bila je pobudnica volilne pravice za ženske in ustanoviteljica središč za ženske in otroke, ki so bili žrtve nasilja v domačem krogu. In to v času, ko je bila ločitev prepovedana.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.