Črno-bele skrivnosti

Stare fotografije se kot toča usujejo po kuhinjski mizi. Nekaj jih seveda pristane na tleh. Ko jih pobiram, s prsti drsim po njihovih zlatih robovih. Občutek, da si jih je pred mano podalo nešteto rok, v meni predrami neizrekljivo hrepenenje – ponovno sem v neposrednem stiku s preteklostjo, pripravljena, da se pred mano razgrnejo pozabljene skrivnosti.

Moja potreba po iskanju, urejevanju in klasificiranju ima nedvomno globlje vzgibe, ki jim ne vem vzroka. Toda prav ta počasni ritual ustvarjanja novega ravnovesja mi je vsakič nudil priložnost, da se zatopim vase. Navsezadnje, kaj ni bilo vsako zasledovanje melodičnih obrisov in spremenljivih ritmov v neskončnih breznih glasbene preteklosti pravzaprav le izgovor za povezovanje bogatega kalejdoskopa misli, čustev in spominov? Čeprav v marsikaterem pogledu drugačno se tudi današnje opravilo ne razlikuje od prejšnjih – kot vedno le uglašujem svojo notranjo disharmonijo.

»Mogoče pa bi se morala že enkrat odločiti za poklic uglaševalke,« si ironično dopovedujem, preden se zatopim v obraze pred seboj. Stavka mi ne uspe zaključiti, ko se v meni prebudi starodavni urok: naenkrat mi poteze, izrazi in drže začenjajo postavljati vprašanja, na katera mrzlično odgovarjam z domnevami in novimi vprašanji v neskončnem prepletu možnosti. Jasno mi je, da mi bo računalniški program le v skromno oporo pri prepoznavanju oseb, ki so mi v bistvu neznane, pa čeprav tako domače. V takih primerih si namreč preštudiram vse razpoložljive vire in informacije, da bi na podlagi opisanega dogodka, življenjskega pripetljaja ali celo značajske poteze prodrla v njihove skrivnosti. In tako se mi pred očmi, s katerimi pazljivo motrim črno-bele obraze, prikažejo odlomki pisem, dokumentov in posvetil, ki v nekaj besedah razstirajo čustvene svetove in življenjske krivulje. V roke vzamem staro fotografijo, na kateri deček žalostno poveša pogled, medtem ko mu muca zadovoljno prede v naročju. Dolgo sem se spraševala, kaj se mu je v tistem trenutku motalo po glavi, ko me je prijatelj opozoril na ovalno sled, ki se je vtisnila v mehko podlago ...

V meni neprijetno zaveje in občutek imam, da se je soba zavila v hlad. Z vzdihom položim fotografijo na stran, zapišem ime, določim razpon kratkega življenja in nadaljujem z delom. Zdaj, ko sem našla konec klobčiča, moram samo slediti niti, dokler se mi ne bo prikazal izhod iz labirinta. Oči se zaustavijo na poročni sliki, na kateri ženin s košatimi brki objema svojo plavolaso izvoljenko. Njuna zgodba mi je dobro znana, o njej pričajo obledela pisma, ki so priromala z oddaljene celine. Ko sežem po svežnju, se zrak napolni z vonjem po premočeni travi, pogled se odpre na prostrana žitna polja, besede žuborijo s španskim naklonom. Dolge eksotične opise sklenejo še daljši pozdravi, ki neuspešno zakrivajo grenko spoznanje, da nas življenje s svojimi lažnimi obljubami marsikdaj oropa za pravo srečo ...

Spomnim se, da je v kupu fotografij gotovo še kopija tiste, ki je pred sto leti potovala v neznano, da bi razvedrila zagrenjenega očeta.

Zarijem se vanj in po dolgem času mi končno pride v roke podoba prikupnega dečka v mornarski obleki. »Eccolo qua,« veselo vzkliknem in se takoj zdrznem, kot bi stavek obudil davno zatrte strahove. Spomin hlastno pregleduje zdravstvene kartoteke in šele po nekaj trenutkih se mi poleže občutek groze. Tiho se zazrem v fotografijo in v sebi poslušam zvok oddaljene violine, ki žalostno odmeva v sterilno belem prostoru, medtem ko potrto razmišljam o nepričakovanih življenjskih obratih ...

Delo poteka hitro in brez zaprek. In ko se končno zavem svoje utrujenosti, je zunaj že trda tema. Ozrem se skozi okno in v steklu prepoznam svoj bledi odsev. Pred sabo stojim kot duh, nič manj drugačna od upodobljenih oseb na obrabljenih kartončkih, in v svojem obrazu iščem tista upanja, razočaranja, veselja in spoznanja, ki so pred sto in več leti izklesala njihove izraze. Dolgo strmim vase, ko se vame zazre dvoje velikih zelenih oči. Nepremično gledam vanje, brez besed, brez reakcij. Pravzaprav brez vprašanj in odgovorov. Naenkrat se mi ustnice nakodrajo v nasmeh in z vajeno kretnjo sežem po kljuki. Črna senca urno skoči na mizo in z repom pomete po tistih ostankih preteklosti, ustvarjajoč nove konstelacije, nove povezave in nove pomene.