Brezobrazne kreature

Vedno pridejo v zavetju noči. S prvim večernim mrakom se povabijo in ostajajo do poznega, skoraj jutranjega prebujenja. Vse dokler ne napoči zora, so tu. Do tistega drobnega trenutka, ko prva svetloba razklene črnino noči.Zatem v hipu izginejo. Le en sam droben trenutek je potreben in že jih več ni. Vedno je tako.

Sprva so prihajali nenapovedano in resnici na ljubo tudi povsem nepričakovano. Dasiravno sem jih v vsem tem času že dodobra spoznal, me s svojim prihodom še vedno presenetijo. Ne dajo ti spati. K vsem nam prihajajo. Kot tihotapci se plazijo, v trdni noči. Redno trkajo na mogočna in trdno zaklenjena vrata, da bi prestopili prag in vstopili v naš svet. Vsa ta bitja. So res tako drugačni? Neslišni, nevidni morda? Nam, otopelim v svojih čustvih. Neprepoznavni so njihovi obrazi. So to res samo prikazni? Fantazme divjih noči.

A hočeš nočeš hodijo okoli nas. Prepričan sem v to. Dobro jih vidim. Tu so.

Sprva se sliši le glas, nedefiniran zvok, morda bolje. Le neke vrste pisk je to, nekaj stoku najbolj podobnega. Zatem je že moč razbrati posamezne glasove, celo besede. Zamolkle so, otožne, polne gorja in bolečine. Govorijo. Samo pripovedujejo. Poslušam. Ves čas.

Besede bolečine, joka in bede so to. Ne obsojajo, samo govorijo. Pripovedujejo. Vsi ti glasovi. Najprej eden, zatem dva, trije ... Več sto, na tisoče, milijone jih je že. Sprva le šepetajo, a slišim jih. Dobro jih slišim. Vse skupaj in vsakega posebej.

Nemogoče! Sprva sem se jih otepal. A se ne dajo. Večer za večerom prihajajo in vstopajo. In ostajajo, vse do jutra ostajajo. Sedijo na robu postelje. Na stolih, po tleh so, se plazijo, lebdijo ... Vsepovsod so. In vse več jih je. Vsak večer sem v njihovi družbi in deležen njihovega obiska. Že leta. Sprva se slišijo zgolj vsi ti njihovi glasovi, besede, zgodbe obupa, zatem se pojavijo postave. Izstopajo iz meglenega večera, kot duše izgubljenih popotnikov v črni mestni noči. Tavajoči in opotekajoči so. In zatem še njihovi obrazi. Ti migetajo, kot podobe v razbitem ogledalu, kot drobni odsevi na razburkani vodni gladini. Neprepoznavni so.

Naposled se zrcalo sestavi in valovanje se umiri. Megla se razblini. Zdaj jih vidim. Po vsem tem času jih poznam že zelo dobro, celo po imenih. Vsi ti obrazi. Vse, od prvega do zadnjega bi lahko naštel. Mladi in starci, ženske in moški, celo otroci stari tri, največ štiri leta so v tej družbi. Preveč je teh nedolžnih bitij, saj vendarle gre za otroke! Vsi ti ljudje. Razgaljena in gola so njihova telesa. In obrazi.

Prihajajo iz host, preko planjav se podajajo v neznano. Pripeljejo se s čolni, z vkup zbitimi ubornimi barkačami, prevrnjenimi in plavajo v svoji nemoči. Modri, napihnjeni so njihovi obrazi. Brodijo preko deročih, hladnih rek. Iz vodnih globin se dvigajo kvišku, nekam proti bledi luni molijo svoje koščene, razdrapane okončine. V prenatrpanih kombijih, kamionih ali cisternah se pripeljejo. Hlastajo po zraku, modri v svojem brezupu, v edini želji preživeti in samo živeti. Razbrazdani, trpki, krvaveči, s premnogimi koščki drobnega avtomobilskega stekla porezani so njih obrazi. In telesa.

Prihajajo, večer za večerom, neprestano in trkajo in udarjajo s svojimi pohabljenimi udi na zacementirane stene naših domov. Skozi zastrta okna zrejo v ta čarobni svet. V razbitinah zrcal, v odsevu valovite vode, v cestnih jarkih, v greznicah mest, med žicami rezilnih ograj in v temnih gozdovih je moč videti njihove gole in trpeče obraze. In kličejo, vseskozi glasno kličejo, da v noči doni njihov glas, da se vse naokoli sliši krik bolečine in med temnimi stenami odmeva le še njihova nikoli uslišana prošnja. Ne slišimo in ne vidimo ničesar. Smo vampirji, ki pijejo kri njihovega trpljenja in gazimo po truplih, nagrmadenih okoli nas.

O, ja, trpke zgodbe hrepenenja po življenju pripovedujejo ti nesrečniki, vsa ta polbitja brez pravice do pravic, vsi ti obrazi, nam spakam, brezobraznim kreaturam brez duše in srca.