Prijava
Dark Theme
Z odločbo z dne 13.04.2021 (Foro italiano, junij 2021) je italijansko ustavno sodišče zavrnilo rekurza poslancev Sare Cunial in Vittoria Sgarbija zoper lanske ukrepe za zajezitev pandemije. Rimska vlada je z odlokom št. 6 z dne 23.02.2020 določila prepoved odhoda iz občine prebivališča, ukinitev pouka, potovanj, zaprtje nekaterih poslovnih objektov in druge nujne ukrepe. 5. marca je parlament odlok št.6/2020 potrdil v zakon št. 13/2020, med razpravo v poslanski zbornici pa sta proti odobritvi glasovala Cunialova in Sgarbi.
Zakon št. 13/2020 je prvi organski in celovit korpus predpisov, s katerim so oblasti skušale omejiti virus, ki se je širil s strahovito naglico. Kasneje je bilo sprejetih še veliko zakonskih in administrativnih aktov, od dekretov predsednika vlade in ministrov do odredb civilne zaščite, dežel in županov. Nastal je obsežen sklop pravil, ki v danih razmerah ni bil celostno usklajen, kar je povsem razumljivo. V politiki in civilni družbi pa se je kmalu vnela debata o primernosti in koristnosti sprejetih ukrepov.
Konec lanskega leta sta Cunialova in Sgarbi vložila na ustavno sodišče predlog za razveljavitev raznih odlokov premierja in ministrov, češ da kršijo ustavne svoboščine, med drugim pravico do dela, do osebne svobode in prostega gibanja, do združevanja, izpovedovanja lastnega verskega prepričanja, pravico do izražanja lastnega mišljenja in prejemanja informaciji, do svobodnega izbiranja zdravstvene oskrbe, do opravljanja umetniške in znanstvene dejavnosti ter poučevanja, do izobrazbe in samostojne gospodarske pobude. Tako široka omejitev človekovih pravic je načeloma možna le z zakonom, ki ga sprejme parlament v običajnem zakonodajnem postopku, ni pa možna z odloki predsednika vlade ali ministrov, pravita pobudnika. Predsednik vlade in ministri so prekoračili svojo oblast in oškodovali prerogative poslancev in senatorjev, katerim so onemogočili celovito razpravo o ukrepih. To je privedlo do konflikta med zakonodajno in izvršno vejo oblasti, menita predlagatelja.
Njuni vlogi sta v marsikateri točki milo rečeno sporni. Poslanka Cunial med drugim piše, da je koronavirus, ki povzroča bolezen covid-19, manj nalezljiv kakor podobne gripe iz prejšnjih let! Ukrepi iz lanske pomladi so po njenem nesorazmerni in pretirani glede na zdravstveno stanje v državi, podatki o številu okuženih pa neverodostojni. Pandemijo bi se dalo obvladati z običajnimi sanitarnimi posegi, omejevanje gibanja in nošenje mask pa je bilo nepotrebno.
Tudi Sgarbijeve teze so težko razumljive: med drugim trdi, da je omejitev svoboščin možna le v izrednih razmerah vojnega stanja, ki jih predvideva 78.člen ustave. Po njegovem se 32. člen ustave – po katerem »Republika ščiti zdravje kot osnovno pravico posameznika in kot korist vse skupnosti« – nekritično postavlja pred člene o ostalih človekovih svoboščinah.
Obe vlogi je ustavno sodišče gladko zavrnilo že iz proceduralnih razlogov. Obravnavani odloki so v resnici šli v parlamentarno razpravo in prav poslanca Cunial in Sgarbi sta tedaj obrazložila svoj odklonilni glas. Prerogative parlamentarcev niso bile okrnjene, menijo sodniki, ki se niso sploh podali v meritorno presojo ugovorov o protiustavnosti.
Tudi slovensko ustavno sodišče se ta čas ubada z ukrepi zoper pandemijo. V odločbi z dne 07.10.2021 so ljubljanski sodniki vzeli v pretres Zakon o nalezljivih boleznih iz leta 2006 (ZNB) oz. njegov 39. člen v sledeči točki: »Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko minister, pristojen za zdravje ... omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov.« Na podlagi tega člena je leta 2020 slovenska vlada z raznimi odloki začasno prepovedala ponujanje in prodajanje blaga in storitev potrošnikom, nekateri podjetniki so zato sprožili postopek za ugotavljanje protiustavnosti odlokov. Po njihovem so vladni omejevalni ukrepi možni le v okviru zakona, ki ga pred tem odobri državni zbor. Ustavni sodniki so njihovo tezo osvojili. V 39. členu ZNB je slovenski zakonodajalec dal vladi »bistveno preširoko polje proste presoje«, trdi Ustavno sodišče RS, saj ji je omogočil, da brez predhodnega zakonskega akta po »lastnem preudarku izbira obseg in trajanje ukrepov, s katerimi se (tudi zelo intenzivno) posega v podjetniško udejstvovanje in pravico do dela vseh subjektov na ozemlju Republike Slovenije«. Sodišče je tako razveljavilo 39. člen ZNB zaradi neskladja z Ustavo RS.
A za takšno presojo se je opredelilo le pet sodnikov. Trije so ji nasprotovali, med njimi sodnik Rajko Knez, ki je v ločenem odklonilnem mnenju podal pomenljive misli. Po njegovem ZNB ureja »nedoločene situacije nalezljivih bolezni, ki se lahko hitro zgodijo (izbruhnejo) in zahtevajo hitre reakcije izvršilne oblasti«. Ni si mogoče predstavljati, da bi vlada imela »vnaprej natančno izdelane načrte delovanja in vrste ukrepov za boj proti epidemiji«. Ukrepi bodo po sili razmer »omejevali svobodo ravnanj vsakega posameznika, ker drugače ni mogoče doseči kolektivnega zdravstvenega varovanja, saj epidemije nalezljivih bolezni nikoli ne prizadenejo le posameznika, ampak skupine, lahko tudi vse prebivalce«. Po mnenju prof. Kneza bo v danih razmerah pač prišlo do »kolizije različnih vrednot: osebne svobode, varstva zdravja in življenja ljudi, varstva delovanja zdravstvenega sistema, svobode gibanja, solidarnosti, ker se medsebojno okužimo in ker posameznik predstavlja nevidno nevarnost drugemu posamezniku«.
Njegova izvajanja zvenijo kot klic zdrave pameti v času kolektivne norosti in shizofrenije, ki se širi po Evropi. Če bi slovenska družba v boju s covidom ravnala zdravo-razumsko, ne bi imeli na vsakodnevnih testih osupljivega odstotka pozitivnih. V tem primeru se zdi, da zavrnitvena sodba rimskih sodnikov odraža zrelejši odnos italijanske populacije do pandemije.
