ŽARIŠČE: Strah, zaupanje v znanost in odločitev za cepljenje

Rada bi se takoj na začetku navezala na prispevek Adrijana Pahorja, objavljenega v Žarišču pred tednom dni, in se obenem že na začetku opravičila, če bom tudi tokrat obravnavala podobno tematiko, a rada bi tej danes aktualni temi, dodala še nekaj vidikov in mnenj.

Govor je namreč o cepljenju in o etičnih vprašanjih, ki so z njim povezana. Seveda, odločitev za cepljenje je predvsem etična odločitev, je pa predvsem odločitev odgovornosti do sebe in do drugih.

Ker je človek socialno bitje, kot nas je učil že Aristotel, se je že pred tisočletji odločil, da bo zapustil svojo udobno jamo in skupaj z drugimi člani svoje vrste začel graditi skupnosti, ki so bile večje od njegove lastne družine in rodu: bile so to prve skupnosti, ki so nato privedle do prvih civilizacij. In z njimi tudi številne bolezni in epidemije, kakršni smo danes priča tudi mi. A civilizacije so se še naprej razvijale in z njimi predvsem znanost, ki je danes dosegla že zelo pomembne rezultate. Z napredkom znanosti se je seveda pospešil tudi proces globalizacije, zaradi katere se tudi ideje, mnenja in misli zelo hitro širijo. Za človeško civilizacijo je to sicer dobro, ker izmenjava mnenj in idej bogati človeško dušo in krepi strpnost, a je potrebno v tej izmenjavi mnenj postaviti zelo pomembno ločnico med znanstveno dokazanimi podatki in tistimi idejami, ki temeljijo na nezaupanju in strahu. V zadnjih letih smo izpostavljeni množici podatkov, ki jih naši možgani še niso vajeni sprejemati in obdelati; zato pa pridejo do naših možganov prej in lažje tisti glasovi, ki so glasnejši in nasilnejši in tudi lažje podvrženi strumentalizaciji, ker se dotikajo tistih emocionalnih tipk strahu, ki so globoko zakoreninjene v naši podzavesti.

Ampak ... Ne verjeti znanosti in prepustiti se občutkom strahu lahko postane nevarno.

Nekje sem na spletu prebrala, da ne verjeti znanosti in zdravstveni stroki je kakor ne verjeti geometru, ki je pripravil načrt za obnovo naše hiše, arhitektu, ki je načrtoval naše stanovanje, mehaniku, ki nam je popravil avto, inženirju, ki je načrtoval letalo, s katerim tako zelo radi hitro in poceni potujemo itd. Ne verjeti raziskovalcem, ki so leta in leta odkrivali vse, kar je znanost do sedaj dokazala z empiričnimi eksperimenti, je predvsem psihološko vprašanje, ki temelji na našem občutku strahu in nezaupanja. In ta strah je seveda upravičen, razumljiv. A če nanj ponovno pogledamo z racionalnega zornega kota, lahko bi dodala celo čisto matematičnega, oziroma statističnega zornega kota, so možnosti za hujše posledice po cepljenju neizmerno manjše od možnosti, da me povozi avto, medtem ko prečkam cesto, ali da se kaj zalomi v letalu, s katerim potujem. In zakaj se ne bojimo prečkati ceste ali leteti z letalom, se pa tako zelo bojimo cepiva?

Da se povrnem na začetek: odločitev za cepljenje je odločitev družbene odgovornosti. Kdor se ne cepi, posredno dovoli, da se naši mladi nadaljujejo izobraževati na daljavo (kar je prava katastrofa!), dovoli, da naši otroci (in mi z njimi) še naprej nosimo masko cele dneve, dovoli, da se otroci med sabo ne smejo objemati, igrati se iger, v katerih je vpleten fizični stik, dovoli, da bolni ljudje še naprej čakajo na ne-nujne operacije, dovoli, da se zdravstveni delavci izčrpavajo, dovoli, da se družinski člani in prijatelji, ki živijo daleč, s težavo srečujejo in obiskujejo, dovoli predvsem, da strah prevlada nad zaupanjem.

Predvsem zato je odločitev za cepljenje odločitev osebne in družbene odgovornosti.