ŽARIŠČE: Še ena priložnost za Gorico

V Ulici Foscolo v Gorici, na številki 16, se lučaj od Trga Evrope/Transalpina dviga starinska vila, nekoč domovanje družine Šorli-Bratuž. Po smrti zadnje pripadnice te družine, prof. Lojzke Bratuž, stavba bolj ko ne sameva. Dediči pa se kar nekaj časa trudijo, da bi hiša pridobila tisto vrednost, ki ji kot kulturni dediščini zagotovo pripada.

Pobudo je pred kratkim prevzela Vera Tuta Ban, nečakinja pesnice Ljubke Šorli in skladatelja Lojzeta Bratuža, ki ji je dragoceno, da bi hiša ostala v slovenskih rokah in je stopila do določenih institucij, ki bi lahko zagarantirale to možnost.

Hiša je bila ves povojni čas prostor pomembnih osebnih srečevanj slovenskih, italijanskih in furlanskih umetnikov, znanstvenikov ter osebnosti iz političnega in verskega življenja, prav tako je v njej verjetno zelo velik knjižni fond, za katerega bi bilo škoda, da ne bi pristal v lasti javnosti.

Tako je prišlo do ideje o peticiji, ki bi jo naslovili na same vrhove slovenske države, da bi pripomogla k nakupu nepremičnine, v kateri se je odvijal pomemben del goriške zgodovine. Zgodbe o družini Bratuž tu ne gre obnavljati, saj jo izjemno dobro poznamo. Prav in pomembno pa bi bilo, ako bi se ta zgodba institucionalizirala tudi na širši slovenski ravni, saj o njej v osrednji Sloveniji bolj malo vedo. Gorica pa bi s tem pridobila še eno izjemno priložnost, da bi ponovno obudila to, kar je bila družbena vloga njenega urbanega okolja: izmenjevanje blaga, idej, predvsem pa naprednih misli ne glede na politične okoliščine, ki bi prestopale meje med državami, sistemi in različnimi jeziki, kar se je z osamosvojitvijo Slovenije in vstopom v EU dodatno okrepilo, družbeno-politične razmere pa za tako uresničitev še nikoli niso bile tako naklonjene, posebno v luči leta 2025 ter Nove Gorice in Gorice kot evropske prestolnice kulture.

V peticiji, ki jo naslavljamo na najvišje institucionalne vloge RS, smo podpisniki izrazili možno namembnost hiše, ki bi v spodnji etaži lahko vsebovala muzealno urejene spominske prostore družine Šorli-Bratuž, v zgornji etaži pa bi lahko prišlo do rezidenčnega objekta za gostujoče umetnike, ki bi v simbiozi z evropskim duhom mesta in partikularnostjo emanacij vseh ustvarjalnih energij, ki so se pretakale v preteklosti v teh prostorih, ustvarjali in zaznamovali s svojo prisotnostjo že tako bogat, a še vedno ne dovolj priznan goriški prostor.

Iskanje možnosti, da se hiša Šorli-Bratuž ohrani kot del spominske dediščine Gorice, bi bila krona prizadevanj po trajnem spominu za omenjeno družino, ki je na nezaslišano trpljenje odgovorila z najboljšo lekcijo kulture in se tako vpisala med zgodbe, ki so na evropski ravni vredne zgodovinske obravnave in spomina, ki mora nujno preseči lokalne okvire.

Koliko je družina Bratuž ukoreninjena v primorsko zavest, priča anekdota, ki mi jo je pripovedovala sama pobudnica peticije, Vera Tuta Ban. Ko so dediči poskrbeli za obnovo strehe, je ob izvedbi gradbenih del mlad delavec stopil do nje in z mešanico začudenosti in spoštljivosti vprašal, ali res obnavljajo streho hiše Lojzeta Bratuža. Ko je dobil pritrdilen odgovor, je zaključil misel, da si ni nikdar mislil, da bo obnavljal prav hišo človeka, čigar usodo pozna iz otroških let.

Tak tip zavesti o družini Bratuž bi bil potreben ne le goriškemu prostoru v svoji kulturni polifoniji, ampak celotnemu slovenskemu in evropskemu. Ker usoda te družine sega čez politična, ideološka in strankarska ločevanja. To potrebujemo mi in bodo potrebovali naši otroci.

Najboljši odgovor in najboljša nemesis nad prizadejanim zlom ...