ŽARIŠČE: Od baby booma do baby dooma

Nobena skrivnost ni, da se število rojenih otrok drastično zmanjšuje, posebno v razvitem svetu, in da demografsko sliko vzdržujejo samo valovi priseljencev. Sprememba zadnjih let pa je nova paradigma razmišljanja, ki se kar hitro širi, češ da ima manjše število otrok v resnici tudi svojo pozitivno plat, ker bo to zmanjšalo pritisk na izkoriščanje zemeljskih surovin. Namig za to razmišljanje sem zasledila v zadnji številki tednika Novi glas, v katerem je Andrej Vončina citiral škotsko učiteljico in raziskovalko Madeleine Kearns, ki ponuja celo vrsto podatkov in izjav, ob tem pa spodbuja k vzgoji mladih v duhu in resnici.

In res, začela sem brskati po spletu in brati različne članke, v katerih se raziskovalci, tako s področja ekonomije kot sociologije in humanistike, kakor s področja naravoslovnih in drugih znanstvenih ved, dejansko sprašujejo, ali je prav in pošteno spodbujati družine k večji rodnosti, po drugi strani pa je zemlja dosegla tako stopnjo izkoriščanja, da ne prenese več tolikšnega števila prebivalcev. In res zaslediti je možno številne zapise o »podnebni anksioznosti«, zaradi katere veliko število mladih parov meni, da je »oklepajoče imeti otroke«, zato imajo pomisleke pri širjenju družine zaradi prekomerne porabe, prenaseljenosti in negotove prihodnosti. K tej paradigmi razmišljanja je pristopilo kar nekaj uglednih osebnosti, od Toma Woodmana do samega kraljevega para Harryja in Meghan. Širjenje takega razmišljanja je malodane bliskovito, kar potrjujejo tudi podatki: stopnja rodnosti v ZDA je 1,7 rojstva na žensko, v Veliki Britaniji je 1,6, v Italiji 1,3, v Sloveniji 1,6.

Kearnesova sicer meni, da je ta strah neutemeljen, ker se je kakovost življenja bistveno izboljšala: kdor se danes rodi, ima daljše in kvalitetnejše življenje, v veliko večji meri izpolnjuje svoja pričakovanja in ima bolj nagrajujoče delo, starši danes preživljajo s svojimi otroki dvakrat več časa kot pred petdeesetimi leti itd. Skratka, naši otroci bodo imeli boljše življenje kot prejšnje generacije.

S temi vprašanji se je ukvarjala tudi raziskovalka znanstvene zgodovine Laura Spinney, ki je na britanskem Guardianu naštela podobne podatke, intervjuvala več raziskovalcev, pregledala več znanstvenih raziskav ter dodala, da ni dokazov, ki bi povezovali stopnjo rodnosti in večje izkoriščanje planeta. »Raje imeti dva-tri otroke in jih vzgojiti k poštenemu državnemu in ekološkemu čutu kot jih sploh ne imeti,« je komentirala gerontologinja Harper z Oxfordske Univerze. Ob tem je navedla še nekaj drugih raziskav, ki povezujejo nižjo rodnost s povišanjem populističnih teženj. »Imamo vedno več dokazov, da bogatejše dežele sprejemajo vedno več priseljencev. V takih okoliščinah desničarske stranke pridobivajo na popularnosti, ker branijo nacionalni jezik in kulturo. Takim težnjam je potrebno zoperstaviti pravičnejšo politiko, ki spodbuja medkulturni dialog in socialno integracijo, drugače zapademo v začarani krog, v katerem se rodnost zmanjšuje, priseljevanje povečuje, ljudje se prestrašijo prihoda tujcev in postajajo bolj ksenofobni ter zato podpirajo populistične stranke«.

Ključ do iskanja rešitve v taki situaciji ni v tem, da se širi podnebna panika, temveč v treznem odkrivanju najboljših rešitev v danih okoliščinah. Tako razmišljanje gre v smeri dejstev, da bodo naši otroci imeli boljše življenjske pogoje, bodo srečnejši in bolj realizirani, če bodo znali trezno upravljati z danostmi, ki se jim ponujajo.