VOLILNA KAMPANJA: K(d)aj pa o podnebju?

V poletni volilni kampanji, ki se izteka, imamo večkrat občutek, da je glavni cilj strank ta, da same sebe predstavijo kot »manj slabe« v primerjavi s tekmeci, vsaka pa najraje izpostavlja šibkosti, predvsem ideološke, drugih. Če je tega po eni strani veliko, morda preveč, po drugi pogrešamo vsebine, predvsem eno, ki bi morala biti leta 2022 osrednja tema kateregakoli programa, usmerjenega v prihodnost: podnebje.

Letos so Italijo prizadeli zelo hudi naravni fenomeni, ki so neposredno vezani na podnebne spremembe: od rekordne suše, najbolj vročega poletja po letu 2003 in odlomljenega ledenika na Marmoladi vse do »naših« požarov na Krasu ter zadnjih poplav v Markah. Politiki pa so vse to precej zanemarili, kot izpostavlja poročilo neprofitne organizacije Greenpeace, ki je med 21. avgustom in 4. septembrom analizirala izjave 14 političnih liderjev (Berlusconi, Bonelli, Bonino, Calenda, Conte,

Della Vedova, Di Maio, Fratoianni, Letta, Meloni, Renzi, Salvini, Speranza in Tajani) v glavnih večernih televizijskih dnevnikih in soočenjih ter na družbenih omrežjih. O podnebni krizi je govor le v eni desetini vseh objav na Facebooku, odstotek pa je enak v 105 televizijskih dnevnikih, ki so jih predvajali RAI, Mediaset in La7. Višji pa je v televizijskih soočenjih, v katerih so o podnebnih temah spregovorili v 80 % primerov, niso pa bile srž debate, saj prednjačijo kratkoročni načrti za spopadanje z energetsko krizo. Da navedemo še nekaj številk: Enrico Letta je v 67 izjavah le sedemkrat spregovoril o podnebju, Giorgia Meloni pa le dvakrat v 54 izjavah. O podnebju nista nikoli spregovorila Roberto Speranza in Luigi Di Maio. Na družbenih omrežjih je Carlo Calenda podnebju posvetil 29 od skupno 200 objav, Matteo Salvini tri od skupno 187, Giorgia Meloni pa se po juliju o podnebju ni izrekla.

Pozornost strank do podnebja je ocenilo tudi 20 izvedencev na področju podnebnih sprememb ter energetskih, podnebnih in ekonomskih načrtov, ki so analizo opravili na podlagi 10 objektivnih kriterijev, noben strankarski načrt pa naj ne bi zagotavljal ogljične nevtralnosti do leta 2050, ki jo sicer narekujeta Pariški sporazum iz leta 2015 in resolucija Evropskega parlamenta iz leta 2019. Desna sredina je podnebju posvetila dve od 15 poglavij svojega programa, v katerem sicer omenja le zelo dolgoročne projekte, začenši z morebitnim povratkom k jedrski energiji, ne zgleda pa, da bi se s podnebnimi vprašanji hotela spopasti kratkoročno. Gibanje 5 zvezd navaja več nepovezanih »bonusov«, s katerimi bi podjetja lahko postala bolj zelena in energetsko varčnejša, ne opisuje pa konkretnejših rešitev, kako naj bi se rešili odvisnosti od fosilnih goriv. Ekološka tranzicija je eden od treh stebrov Demokratske stranke, ki bi rada povečala državno proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, s tem v zvezi bi tudi ustvarila 500.000 delovnih mest, do leta 2027 pa bi postavila 100.000 polnilnih postaj za električne avtomobile. Akcija in Živa Italija bi po eni strani znižali emisije za 55 odstotkov, po drugi bi od Bruslja zahtevali, naj podjetja manj plačajo za svoje izpuste ogljikovega dioksida.

Na podnebje torej stranke niso povsem pozabile, so pa ga v zadnjih tednih oz. mesecih povsem zasenčile draginja, energetska kriza, vojna v Ukrajini in pandemija. Najbrž zaradi tega, ker so te teme volivcem najbolj pri srcu, predvsem starejšim. Za podnebne teme so statistično najbolj dovzetni mladi. Naj nas torej ne preseneti, da večina družb, ki se ukvarjajo z anketami, napoveduje, da se bo v nedeljo na volišča odpravila manj kot polovica volilnih upravičencev pod 35. letom starosti.