VOJNA V UKRAJINI: Carju, kar je carjevega

Javnomnenjska raziskava družbe SWG, izvedena med 21. in 27. marcem, kaže, da ruski napad na Ukrajino opravičuje 12 % prebivalcev Italije. Odločno ga obsoja 71 %, delno pa 11 % anketiranih. Če se pomaknemo na severovzhod države, se delež tistih, ki ga opravičujejo, skoraj podvoji: 22 %. FJK in Južna Tirolska sta bili v zadnjih dveh letih tudi prestolnici proticepilcev in glej zanimivost: skupini se delno prekrivata. Med osebami, ki se nočejo cepiti, se odstotek Putinovih podpornikov povzpne na 37 %. Med Slovenci v Italiji je podpora Rusiji iz zgodovinskih razlogov kar visoka, čeprav podatka nimamo.

Pri nekaterih – na levi in desni – je zaznati zadrego, saj se zavedajo, da je agresija na suvereno državo neopravičljiva, vseeno pa opozarjajo zlasti na grehe Zahoda. Drugi so premočrtni: zanje je edini krivec Amerika, ki je širila Nato na vzhod (Natove čete so sicer odšle v vzhodnoevropske države članice po ruski zasedbi Krima in začetku vojne v Donbasu) in oborožila Ukrajince. Bolj kot žrtvam in uničenju mest se posvečajo mitom iz 20. stoletja. Občasno postaja celo nejasno, kdo je koga napadel (podobno kot v italijanskem diskurzu o drugi svetovni vojni).

Mnogim gre izraz »ruski imperializem« težko skozi zobe. Vedno so se posvečali le enemu imperializmu, ameriškemu. To je zvezda severnica, ki kaže pot in (poenostavljeno) razlaga vse dogodke na planetu.

Beremo, da se je Putin zgolj odzval na agresiven odnos ameriškega predsednika Bidna, ali da je hotel preprečiti ukrajinski napad na Donbas. Putin, skratka, ne razmišlja samostojno, ampak se kot Pavlovov pes s pogojnim refleksom odziva na ameriške poteze. Invazija kot nagonska reakcija na tuje provokacije, ne pa skrbno in tajno načrtovan osvajalski pohod s 190.000 vojaki, na katerega se je Kremelj pripravljal leta in ga zanikal še nekaj ur preden so tanki na štirih koncih prekoračili ukrajinsko mejo, na mesta pa so padle prve bombe. Zdaj nameravajo Ukrajino razkosati na dvoje nekje vzdolž reke Dnjepr.

Ruski imperializem je večstoletno dejstvo, ki je to državo naredilo največjo na svetu. Washington, Moskva in Peking imajo vsak svoje strateške ambicije, ki so si navzkriž (Bruselj jih žal nima). Danes je slišati, da so Američani leta 2003 brez ugovorov napadli Irak. Spomin peša. Dober del Evrope je tisti avanturi nasprotoval, v prvi vrsti Nemčija in Francija; z ZDA sta potegnila Blairova Velika Britanija in Aznarjeva Španija. Nekaj tednov prej – tista vojna je bila za razliko od te napovedana – sem se v prestolnici ene izmed držav napadalk, Madridu, udeležil protivojnega protesta, na katerem se je zbral milijon ljudi. Podobno je bilo v Berlinu, Parizu, Rimu. George Bush mlajši je bil osovražen. Zadovoljni pa so bili preganjani iraški Kurdi.

Dajmo carju, kar je carjevega. V letu 2022 nosi odgovornost Vladimir Putin s sodelavci: za uničenje mest in vasi; za več tisoč smrti med civilisti in vojaki na obeh straneh; za to, da je v enem mesecu 10 milijonov ljudi zapustilo svoje domove; za globalno gospodarsko krizo, ki še pride; za sovraštvo, ki bo zaznamovalo več generacij.

Kdor je opravičeval zasedbo Krima, češ da je bil podarjen Ukrajini šele leta 1954, pozablja, da so Slovenci in Hrvati v istih letih pridobili Istro. Na enem polotoku so zmanjkali deportirani Tatari, z drugega so odšli Italijani. Kaj bi rekli, če bi nekdo s tanki čez noč zasedel Istro, da bi zaščitil rojake? Pa če bi odtrgal Prekmurje in jurišal na Ljubljano? Ali pa – iz teorije preidimo v prakso – če bi spet razkosali Bosno?

Z opravičevanjem ali s podpiranjem invazije, okupacije in kršenja mednarodnega prava sprejemamo zakon močnejšega. Napadeni pa naj si po svojih močeh sam pomaga ...