VLADA NA PREPIHU: Kriza da, kriza ne

Ali bo v Italiji naposled res prišlo do vladne krize, ostaja odprto vprašanje. Situacija ni najbolj rožnata, čeprav je predsednik republike Sergio Mattarella zavrnil odstop premierja Maria Draghija, ki bo v sredo o položaju poročal v parlamentu. Verjetno bodo marsikomu žvižgala ušesa, potem ko je že v četrtek zvečer v sporočilu ministrom premier neposredno zapisal, da je zmanjkalo zaupanje, ki je temelj vladnega delovanja. Hiter Draghijev odziv je po mnenju nekaterih včerajšnjih komentatorjev dogajanja morda presenetil Gibanje petih zvezd, ki je bilo z neudeležbo pri glasovanju o zaupnici vladi v senatu protagonist za zdaj zamrznjene vladne krize in je za četrtek zvečer sklicalo vsedržavni svet te politične formacije.

Vsi so namreč včeraj planili po Grillovem gibanju in mu očitali neodgovornost. Čeprav G5Z ni edini protagonist dogajanj, ki so tipična za Italijo, pa je četrtkov razvoj dogodkov v senatu (in pred dnevi v poslanski zbornici) pokazatelj nekaterih anomalij italijanske politike, ki vodijo ravno k tej formaciji. Gibanje, ki ga je ustanovil in v katerem ima še vedno glavno besedo komik (ne gre za edini primer v Evropi, spomnimo se Slovenije in Ukrajine) ter je nastalo na valu nezadovoljstva nad političnim položajem, v katerem se je Italija znašla v zadnjih tridesetih (a tudi več) letih, se ni nikoli zares politično profiliralo. V njem so se znašli ljudje najrazličnejših provenienc, od takih, ki so od politike navsezadnje terjali le nekoliko več resnosti in poštenosti ter socialne pravičnosti, do privržencev najrazličnejših teorij zarote, od zagovornikov evropske integracije in severnoatlantskega zavezništva do prijateljev držav, ki Zahodu ne zaupajo oz. so odkrito sovražne. Najprej so postali stranka relativne večine v parlamentu in bili v koaliciji najprej z desničarsko Ligo, zatem pa z le-to in levo sredino, na koncu pa so zlasti na zadnjih upravnih volitvah od volivcev prejeli krepko klofuto in doživeli notranji razkol.

Verjetno je gibanje potrebovalo odločno potezo, da posreduje signal trdemu jedru članstva, trenutek pa ni ravno najboljši za take korake. Na vzhodnih mejah Evropske unije divja vojna, tudi Italiji grozi recesija s podražitvami, kako se bomo jeseni in pozimi greli oz. si kuhali hrano, še ni jasno, covid pa zopet dviguje glavo. Gre za izzive, ki terjajo veliko mero potrpežljivosti in sodelovanja, kar navsezadnje potrebuje tako heterogena politična koalicija, ki je do zdaj vladala Italiji. V nasprotnem primeru so volitve neizbežne, kakšen rezultat bi prinesle, pa je vprašanje: v desničarski stranki Bratje Italije, ki je na podlagi merjenj javnega mnenja prva stranka v državi, bi želeli volitve takoj, branili bi se jih ne niti v Ligi in Naprej, Italija, a vprašanje je, če bi izid volitev prinesel stabilnost, predvsem pa ohranil evropsko in zahodno naravnanost Italije.

Svoje so v četrtek povedali tudi finančni trgi, saj je milanska borza izgubila 17 milijard evrov oz. 3,44 odstotka. V trenutku, ko v Ukrajini divja vojna in so v nekaterih državah Evropske unije vode vse prej kot mirne, bi Evropa potrebovala stabilnost in enoten glas pred rusko agresijo. Nova politična nestabilnost v Italiji, potem ko je v Veliki Britaniji prišlo do odstopa premierja (po njegovi krivdi), v Franciji pa je predsednik izgubil večino v parlamentu, bi k tej enotnosti prav gotovo ne prispevala.