VIRUS IN CEPIVA: Vojna brez municije

Spopad s covidom-19 je podoben dolgotrajni vojni. Morda je premier Draghi zato postavil generala na mesto vladnega komisarja za boj proti pandemiji. Noben general pa ne more v vojno brez municije, se pravi cepiva. In tu se bije prava svetovna vojna velikih kalibrov. V igri so farmacevtski kolosi in geostrateški interesi velesil. Po kapitalističnem načelu, da je ekskluzivnost patentov več vredna kot življenje ljudi, si korporacije »big pharma« lastijo pravico do profita. Cepiva prodajajo tja, kjer več zaslužijo. Zato Pfizer zmanjšuje dobavo Evropski uniji, ki je iztržila nižjo ceno ampak premalo obvezujočo dobavno pogodbo, in obilno zalaga tržišče ZDA, pa tudi Izrael, ki za dozo cepiva plačuje približno pol več kot EU. Podobno je s švedsko-britansko AstraZeneco, ki daje prednost otoški državi, Evropi pa krči dobavo. Ob tem kot v vsaki vojni cvete tudi črna borza, kjer za 4 do 5-krat višjo ceno dobiš neomejeno količino odmerkov. Pred kratkim je veliko prahu dvignil poskus predsednika Veneta Luce Zaie, ki si je skušal preko »posrednikov« zagotoviti 27 milijonov odmerkov, ko jih je do takrat celotna EU po uradni poti dobila šele 23 milijonov. Kupčija se je izjalovila, morda ker je Zaia nasedel goljufom, še bolj pa zato, ker je danes že bivši komisar Arcuri sebičnemu Venetu odvrnil, naj si ne sanja, da bi mu cepiva plačal Rim, kot si je želel Zaia.

Poleg korporacij anglosaškega tržnega kapitalizma s cepivi špekulirata tudi ruski putinovsko-oligarhični in kitajski državni kapitalizem. Zaloge Sputnika in Sinovaca razdajajo po svetu, ne zaradi profita, še manj iz človekoljubnosti, ampak za širjenje svojega političnega in gospodarskega vpliva. Evropa kot vedno le nemočno gleda, njen regulator EMA zamuja z dovoljenji za uporabo cepiv. Za to se ima zahvaliti tudi Emmanuelu Macronu, ki v interesu francoskega koncerna Sanofi zavira iskanje alternativ. Mnoge članice zato iščejo bližnjice. Madžarska, Češka, Slovaška in mali San Marino pri Rusih in Kitajcih, Avstrija in Danska bolj dolgoročno v sodelovanju v Izraelom, ki pa svojega cepiva še nima. Iskanje tovrstnih bližnjic je morda lahko sredstvo pritiska na velike korporacije, za EU v celoti pa ne more biti perspektivno.

In vendar bi neka preprosta bližnjica obstajala, če bi jo hoteli ubrati. Svetovni voditelji bi se lahko na vrhu G7 ali G20 dogovorili, da so cepiva skupna last človeštva, da je življenje pomembnejše od profita. Farmacevtskim kolosom bi z odškodnino za investicije v raziskavo (sicer pa so v ZDA prejeli že preko 10 milijard dolarjev od države, v EU pa več milijard evrov) ukazali, naj odstopijo patente. Z množično in poceni proizvodnjo bi lahko cepili tudi milijardne množice revnih v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki, brez česar ne bomo niti zahodnjaki varni, saj se prav s teh celin selijo k nam vedno novi in nevarnejši sevi kot so brazilski, južnoafriški in te dni še nigerijski.

Zamisel se bo zdela utopična, ni pa nova. Albert Sabin je leta 1957 podaril človeštvu cepivo proti poliomielitisu, za svoj izum se je odpovedal dobičku. A to je bilo pred neoliberalizmom. Danes ne Bidnu ne prvakom evropske institucionalne levice še na misel ne pride, da bi se odločili za kaj takega. En sam je na to javno namignil. To je tisti nevaren prevratnik, ki se je naselil v Vatikanu in odgovarja na psevdonim Frančišek.