TURČIJA: Od kavča do Mussolinija

Afera kavč ima dolgo vlečko, saj sega zelo daleč v prostor in čas – vse do Mussolinija. Pred dnevi je v Ankari prišlo do »protokolarnega« incidenta, ko je med obiskom v Turčiji predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen ostala brez stola, saj sta se na pripravljena naslanjača lagodno posedla gostitelj, turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, in predsednik Evropskega sveta Charles Michel. Posnetek, na katerem predsednica komisije obstane sredi sobe in presenečeno reče »ehmmmm?«, je kaj kmalu obkrožil svet. Naposled so jo posedli na nekaj metrov oddaljen kavč.

Da je hotel turški avtokrat sogovornici nesubtilno pokazati, kje je njeno mesto, niti ne preseneča. Z izstopom iz Istanbulske konvencije je bil v svet poslan jasen signal o tem, kakšno vizijo ima turška vladajoča politična garnitura o vlogi žensk v družbi. Naj bo čim bolj obrobna in kar se da podrejena.

Bolj bode v oči ravnanje Charlesa Michela, ki se je – meni nič, tebi nič – usedel, ko bi lahko ravnal bistveno drugače ... A pač ni, zato so ga doleteli pozivi k odstopu. Turčija očitke o protokolarnem incidentu kajpak zavrača in trdi, da je bil sedežni red pripravljen v dogovoru z EU. A pustimo protokol.

Na dogodek se je v četrtek odzval italijanski predsednik vlade Mario Draghi. Obžaloval je, da je bila predsednica komisije deležna takega ponižanja. »S temi ... imenujmo jih kot to, kar so, diktatorji, ki jih sicer potrebujemo, je treba biti odkriti glede različnih pogledov na družbo,« je namignil na Erdogana. Še istega dne je bil italijanski veleposlanik v Turčiji Massimo Gaiani poklican na zagovor. Z Draghijevimi besedami se je med drugimi strinjal tudi vodja desnosredinske politične skupine EPP v evroparlamentu Manfred Weber.

V Turčiji očitke o diktaturi odločno zavračajo, podpredsednik Oktay je Draghiju zabrusil, da lahko diktaturo poišče v polpretekli zgodovini svoje države in tako namignil na italijansko fašistično preteklost. Za Erdogana, ki je desetletja na najvišjih turških političnih vodilnih položajih in si je ustavo že prikrojil sebi v prid, pravijo, da je bil izvoljen in torej ni noben diktator.

Je pa Turčija država, v kateri zapirajo opozicijske parlamentarce in zanje predlagajo kazni, ki so dolge tudi 142 ali 83 let, kot za voditelja opozicijske stranke

HDP Selahattina Demirtasa in podpredsednico Figen Yuksekdag. Preklicujejo izgubljene volitve, kot se je zgodilo v Istanbulu. Po medijski svobodi se Turčija uvršča v sam rep lestvice, na 154. mesto med 180, zapiranja novinarjev in podrejanja medijev so na dnevnem redu. V zaporih zaradi gladovnih stavk umirajo aktivisti za človekove pravice, kot se je avgusta lani po 238 dneh stradanja zgodilo odvetnici Ebru Timtik. Še bi lahko naštevali.

Volitve same po sebi niso merilo za »nediktaturo«: tudi Adolf Hitler se je na oblast zavihtel z volitvami. Oblasti se je zatem oklenil, posledice pa so nemara znane vsakemu, ki ni do včerajšnjega dne živel pod kamnom.