TRUMPIZEM: Resničnostni šov v Beli hiši

Zadnji teden v februarju je bil za ameriško zunanjo politiko prelomen. Predsednik Donald Trump je v nekaj dneh postavil na glavo globalno usmeritev vseh svojih predhodnikov, tako demokratskih kot republikanskih. Marsikdo pravi, da njegovih besed ne gre jemati preresno, saj jim le redkokdaj sledijo dejanski ukrepi, sam pa lastne izjave pogosto kmalu zanika. Kljub temu pa resničnostnega šova, ki ga je kot dober poznavalec televizijskih dinamik vodil v ovalni pisarni Bele hiše, ni mogoče enostavno označiti kot bizaren trumpizem.

Teden se je začel z glasovanjem o resoluciji o ruski invaziji na Ukrajino v Generalni skupščini Združenih narodov. Ukrajinsko resolucijo, ki je Moskvo označila kot agresorja, ZDA niso podprle. Niso se vzdržale, glasovale so proti. S to potezo so se prvič od ustanovitve ZN leta 1945 pridružile diktaturam in se postavile po robu evropskim ter drugim zaveznicam, »svobodnemu svetu«, kot so ga v Washingtonu imenovali vse od začetka hladne vojne. Poleg ZDA in Rusije je proti resoluciji glasovalo še 15 držav, večinoma diktatur (Belorusija, Severna Koreja, Eritreja idr.), pa še Izrael in Madžarska, torej prijatelja Benjamin Netanjahu in Viktor Orban.

Istega dne je francoski predsednik Emmanuel Macron kot prvi v zgodovini predsednika ZDA med srečanjem z mediji prekinil in ga popravil. Ko je Trump zatrdil, da so evropske države Ukrajini posodile denar in da ga bodo dobile nazaj, mu je Macron položil roko na laket in ga demantiral, češ da v glavnem to niso bila posojila. Vešči Trump pa je svojo lažno trditev takoj ponovil, saj dobro ve, da njegovi privrženci verjamejo le njemu. V četrtek se je prizor ponovil, ko je Trump vedno isto izjavo izustil še tretjič, britanski premier Keir Starmer pa ga je spet prekinil (bolj britansko, brez dotika) in poudaril, da je bil evropski denar Kijevu večinoma podarjen. Pri boju za svobodo in etičnih vprašanjih posli niso vedno na prvem mestu; Trump tega nikakor ne more doumeti.

Vrhunec je bilo petkovo soočenje z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim, ki se kot prizadeta stranka v vojni pred gostiteljevim natolcevanjem za razliko od prejšnjih gostov ni mogel zadržati in je na očitke odgovoril živčno. Prepir v neposrednem svetovnem prenosu, v katerem je imel aktivno vlogo podpredsednik J. D. Vance, je sledil večdnevnemu izsiljevanju Ukrajine z rudami.

»This is going to be great television,« je med kreganjem v kamero izustil Trump in tako jasno povedal, kaj ga edino zanima. Kot je ugotavljal Ravi Agrawal, odgovorni urednik revije Foreign Policy, sta Macron in Starmer kljub vsemu sledila Trumpovemu »scenariju«, medtem ko ga je Zelenski, ki prihaja iz televizijskih krogov, poskusil spremeniti. Trumpovi navijači ga bodo zdaj še bolj prezirali, večina evropskih državnikov pa ga je takoj po »zasedi« v Beli hiši javno podprla. Italijanska premierka Giorgia Meloni, ki velja za podpornico obeh, pa v vse večji zadregi poziva k sanaciji razkola z EU.

Trumpova administracija deluje po načelih prepotentnosti in propagande, ki vključuje laži: o vojni, o javnih izdatkih, o carinah – predsednik se je spraševal, kdo neki je podpisal tako škodljiv trgovinski sporazum s Kanado in z Mehiko, pa ga je podpisal on sam leta 2019 ... Timothy Snyder z univerze Yale je zapisal, da današnja ločnica v ameriški politiki ni ideologija, ne gre se za levico in desnico, marveč za resnico in neresnico.

Donald Trump ima tudi v naših krajih naenkrat simpatizerje. Pa ne govorimo o vodji Lige Matteu Salviniju, temveč o marsikaterem levičarskem volivcu, ki zadovoljno ponavlja, da so za vojno v Ukrajini krivi Kijev, Bruselj in Joe Biden. Vsi razen uboge Rusije, ki se je, reva, počutila ogroženo in ne bi mogla narediti nič drugega kot to, da napade suvereno državo, ji odtrže čim več ozemlja ter zbombardira njena mesta tja do poljske in romunske meje. Opravičujeta se zdaj oba imperializma, tudi Trumpove skomine po Grenlandiji, tolerirajo se njegov turbokapitalizem (z Elonom Muskom in ostalimi milijarderji ob strani), Putinov avtoritarizem in fevdalni kapitalizem (vsa glavna podjetja so v rokah njegovih prijateljev in nekdanjih častnikov KGB-FSB). Promocija fosilnih goriv nikogar več ne moti. Pa se zgodi, da se ljudje, ki pri nas obiskujejo proslave v spomin na padle v boju proti okupatorju (in na njih včasih tudi govorijo), postavijo na stran današnjih okupatorjev ter podpornikov nemške ultra desne stranke. Narobe svet.