Prijava
Dark Theme
Več pretresljivih vidikov je v umoru Giulie Cecchettin, za katerega je osumljen njen nekdanji partner Filippo Turetta, s katerim se je dobila v soboto, 11. novembra: po tistem srečanju se je za njima izgubila vsaka sled. Njeno truplo so teden kasneje našli pri jezeru Barcis.
Misliti daje njuna starost, 22 let. Po izsledkih opazovalnice femicidov, ki jo z zbiranjem statistik vodi gibanje Non una di meno, je bila v letu 2023 povprečna žrtev femicida v Italiji stara dobrih 55 let (najmlajša sicer 13, najstarejša pa 95).
Mladost osumljenega za umor Giulie Cecchettin odpira vprašanje o tem, kako močno sta v naši družbi zakoreninjena nasilje in mizoginija, kar ne nazadnje dokazujejo tudi novice, kakršne so tiste iz Caivana, kjer je skupina mladoletnikov večkrat spolno zlorabila deklici, stari 10 in 12 let. Za spolnimi zlorabami in femicidom – da o psihičnem nasilju sploh ne govorimo – se skriva ista želja. Tista po nadvladi za vsako ceno, tudi s silo.
»Scenarij« umora Giulie Cecchettin je učbeniški primer femicida. Moški, ki se noče sprijazniti s koncem zveze. Ki je globoko v sebi – zavestno ali pač ne, to ničesar ne spremeni – prepričan, da njegova volja šteje več od tiste, ki jo je izrazila ženska. Ki ne more – ali noče – doumeti, da mu je ženska enakopravna, da ima pravico, da gre svojo pot, kot bi najbrž storila Giulia Cecchettin, če je ne bi doletela nasilna smrt, kot bo po vsej verjetnosti potrdila obdukcija. V četrtek bi morala diplomirati na univerzi v Padovi, kjer sta bila z osumljenim za njen umor univerzitetna kolega, študirala sta inženirstvo; ona naj bi si zatem želela izobraževanje nadaljevati v Reggiu Emilii, kar bi predstavljalo dokončno oddaljitev od Filippa Turette.
Osupljiv je tudi šok, ki večkrat nastopi po kakem femicidu. Le kako je mogoče, da je storil kaj takega, saj je tak fajn fant/moški/človek, je slišati. Osupljiv zato, ker razkriva prepričanje, da mora nekdo, ki zagreši zločin umora, v tem primeru femicida, nujno biti nek monstrum, obrobnež, eksces. Žal ni tako.
Smo kot družba sposobni prepoznati znake nasilja? Smo sposobni nanje odreagirati? Ne le s tem, da pomolimo roko osebi, ki je nasilja deležna, kar je sicer temeljnega pomena. Reakcija bi nujno morala tudi v drugo smer, v smeri tistega, ki nasilje izvaja.
Moškim je večkrat neprijetno, ko pride pri tem do posploševanja. »Jaz pač nisem tak, nisem nasilnež, zakaj bi se moral čutiti odgovornega za to, kar počne nekdo drug?« Razumljivo. A bodimo odkriti – tudi pilatovsko.
Izbira molka, da ne bi izpadli nadležno do prijatelja, znanca, sorodnika, ki se klavrno proslavi s kako nizkotno pripombo na račun te ali one ženske, prispeva k normalizaciji nadvlade z nasiljem. Verbalnim, pa tudi fizičnim. Ekstrem take nadvlade je femicid, pred katerim se navadno zvrsti več znakov nasilja. Odreagirajmo nanj. Kot posamezniki in kot družba.
