SPOŠTOVANJE: Dolgi zgodbi s srečnim koncem

Neverjetno se mi zdi, da v Rižarni ni vodenih ogledov v slovenščini, nam je sredi poletja ogorčeno dejala profesorica ljubljanske gimnazije Jožeta Plečnika. In dodala: opravičujem se, če ste vi na to že navajeni, a meni se zdi neverjetno.

V Trstu smo res vsega vajeni, celo tako vajeni, da neverjetno postane sprejemljivo. Kajti neverjetno je bilo, da v kraju, kjer je med drugo svetovno vojno trpelo več tisoč Slovencev, obiskovalci – na primer šolarji – nimajo na voljo slovensko govorečih vodičev. Tako kot je bilo neverjetno, da so desetletja »neznanci« mazali naše spomenike, se s krampi spravljali nad table ob vhodih naših šol, nemoteno z žaljivimi napisi pacali ali plakatirali pročelja naših stavb. In ostajali za italijanske organe pregona povečini neznanci.

Lepa novica teh decembrskih dni je, da lahko slovenski šolarji in drugi obiskovalci po novem zaprosijo tudi za vodenje v svojem maternem jeziku. Po zaslugi vztrajnosti enega od slovenskih občinskih svetnikov (tovrstni primer je najbrž dokaz, da ni vseeno komu na volišču oddamo svoj glas: kajti določene teme, kot je pravica do rabe slovenskega jezika, so – žal – pri srcu predvsem zavednim Slovencem). Po seveda tudi po zaslugi nove direktorice mestnega muzeja in odbornika, ki je v tržaški občinski upravi zadolžen za kulturo, katerima se je svetnikova zahteva zdela upravičena.

Petkova razsodba tržaškega sodišča, ki je predstavnika neofašistične stranke CasaPound spoznalo za krivega mazanja openskega Prosvetnega doma in boljunskega gledališča, pa krajevnim »mazačem« daje vedeti, da jih roka pravice lahko najde. Pa čeprav se svojih akcij že desetletja lotevajo v temi noči.