SOVRAŽNI GOVOR: Kolektivna histerija

V boju proti rasizmu se ne moreš vzdržati, pravi dosmrtna senatorka Liliana Segre, ki se je svojih judovskih korenin zavedla šele takrat, ko so jo zaradi njih izključili iz milanske šole. Nekaj let kasneje se je kot 13-letnica znašla za bodečo žico taborišča Auschwitz. Na njeni koži je od takrat tetovirana številka 75190.

V boju proti rasizmu, nestrpnosti, spodbujanju sovraštva in nasilja se ne moreš vzdržati, njeno trditev dopolnjujemo mi. In to ne samo v italijanskem senatu, kjer se je desna sredina vzdržala ob njenem predlogu za ustanovitev posebne komisije za preprečevanje sovražnega govora. Tudi v vsakodnevnem življenju se ne bi smeli vzdržati. In vendar prepogosto obrnemo pogled stran. Naš visoko tehnološki in »napredni« svet je poln primerov nestrpnosti in nasilja do drugačnih: do gejev in lezbijk, Judov, muslimanov, do tistih, ki mislijo drugače. Veliko ljudi se ne zna več pogovarjati, utemeljevati svojih stališč, izpodbijati sogovornikovih z argumenti. Lažje je kričati, najlažje, ko si skrit za zaslonom svojega pametnega telefona, tablice ali računalnika. Zato se sovražni govor tako naglo širi po spletu.

Observatorij za raziskovanje protisemitizma, ki v Italiji deluje od leta 1975, je v vsakdanu gospe Segre preštel tudi 200 sovražnih sporočil dnevno.Žrtev sovražnega govora je žal nešteto, med njimi je turška kolumnistka in pisateljica Asli Erdogan (pred nekaj meseci smo ji prisluhnili tudi v Trstu), ki je domovino zapustila potem, ko so jo zaradi njenega pisanja obtožili terorizma in za dobre štiri mesece zaprli. V teh dneh je tarča posebno sovražnih napadov, potem ko so turški mediji napačno prevedli nekatere njene izjave v intervjuju za dnevnik La Repubblica. Obsuli so jo z neponovljivimi besedami, na spletu objavili celo naslov njene 75-letne mame ... in to zaradi napake v prevodu. Če ne bi bilo strah in skrb vzbujajoče, bi se človek nasmehnil.

Zdi se, da živimo v splošno razširjeni histeriji, v kateri si ljudje ne vzamejo časa za razmislek, v kateri je vse dovoljeno. Kako naj si drugače pojasnimo neverjetno zgodbo o majicah, ki so jih prodajali v supermarketih Carrefour? Na majici sta natisnjeni dve karikaturi: na eni ženska krega moškega, na drugi je moški ostal sam, medtem ko ženska leti nekam v neznano. Ne, ženska se ni naenkrat spremenila v ptico, iz karikature jo je porinil moški. Majica nam torej sporoča, da se spori med moškimi in ženskami rešujejo tako, da on njo vrže s stolpa. Kaj ni bil v dolgi verigi ljudi, ki je potrebna zato, da izdelek pride od proizvajalca (v tem primeru nemške družbe Decus Shop in italijanske Skytshirt, so raziskale nekatere kolegice novinarke) do kupca, nihče zgrožen nad sporočilom te majice? Se je velika večina obrnila stran, ker je biznis pač biznis? Ali niso, še huje, v njej videli nič strašnega? So se morda nasmehnili, češ, saj je to sporočilo vendar »ironično«, saj je to samo ena od tolikih majic/nalepk/posterjev, ki vzbujajo smeh? Je bilo morda kateri od oblikovalk, tiskarnaric ali prodajalk nerodno, da ne bi spet težila »s temi ženskimi temami«, in je zato raje molčala?

To niso ženske teme. Tako kot ni protisemitizem in rasizem samo stvar Judov in 89-letne Liliane Segre.