SOVRAŽNI GOVOR: Kako dolgo še?

Nivo javnega diskurza je v Italiji dosegel težko predstavljive in sprejemljive tone. Take, ki bi bili še pred nekaj leti nedopustni. Danes pa ne, ker smo očitno prenasičeni z žalitvami in grobostmi, zlasti tistimi s seksističnim predznakom.

Ker nisem redna obiskovalka socialnih omrežij, me je nedeljski bežen ogled Facebook profila notranjega ministra Mattea Salvinija zgrozil. Gnev, ki se preliva med komentarji njegovih somišljenikov, je zastrašujoč, a najbrž logična posledica Salvinijevih izjav: samo pred nekaj dnevi je nemško kapitanko Carolo Rackete označil za »nemškega klopa«. Ko je bil »samo« vodja Lige, leta 2016, si je dovolil še hujše žalitve: takratna predsednica poslanske zbornice Laura Boldrini, tretja najvišja državna funkcija, je bila zanj »napihljiva lutka« (bambola gonfiabile).

Prsti njegovih oboževalcev so se v teh dneh spravili na poslanko Demokratske stranke Mario Eleno Boschi. Njena krivda? Zahteva, da se parlament izreče o nezaupnici notranjemu ministru. Ker si je upala postaviti v dvom dobro vero ligaškega liderja, se je nanjo usul plaz virtualnega blata: moški in ženske so na FB strani notranjega ministra in torej poveljnika vseh vej italijanske policije, tudi poštne, ki naj bi bdela nad spletom, nekdanjo ministrico raztrgali. Le redki so uporabili bolj ali manj tehtne argumente in kritike na njen račun, mnogi pa so jo žalili in zapisali tako vulgarne stvari, da jih tu ni mogoče ponoviti.

Kot bi bilo povsem običajno.

Normalno.

Kot je »normalno«, da podžupan Vercellija na svojem Facebooku zapiše, da je treba vse geje, lezbijke in pedofile ubiti.

Kako dolgo še?

Laura Boldrini je pred dvema letoma začela sistematično prijavljati policiji avtorje žalitev. Na primer Marca Capassa, ki ji je privoščil »lepo kroglo«. Pred nekaj tedni se je Marco javno opravičil nekdanji predsednici. Ta se mu je zahvalila in najavila, da bo kazen »odplačal« s prostovoljnim delom v organizaciji, ki se posveča šibkejšim, ona pa bo denarno odškodnino vložila v projekte »digitalne državljanske vzgoje«.

Italija jih še kako potrebuje. Kot tudi spoštovanje manifesta za nesovražno govorico Parole ostili. Prosim, preberimo ga vsi še enkrat. In udejanjajmo ga. V realnem in virtualnem življenju.