SLOVENIJA: Supervolilno supernavdušenje

V Sloveniji se je (končno) zaključilo supervolilno leto. Po državnozborskih volitvah, dveh krogih predsedniških in lokalnih volitev in trojnem referendumu – vmes so se zgodile tudi volitve v državni svet – ostaja občutek, da je v slovenskem političnem prostoru zavel drugačen veter. To smo zagotovo še najbolj občutili aprila, ko je Gibanje Svoboda Roberta Goloba dokazalo, da je druga, nova in drugačna (to bo sicer pokazal šele čas) politika možna. Vanjo polagajo svoje upe volivke in volivci, ki so ne le enkrat, ampak nekajkrat v nekaj mesecih izbrali nove obraze, ki obljubljajo novo poglavje v upravljanju države tako na lokalnem kot na nacionalnem nivoju. Novo je bilo zlasti to, da je bilo v zadnjih mesecih slišati veliko besed, ki niso bile zgolj odmev ideoloških stališč doslej dominantnih strank, ampak so naslavljale pomembne stvarne teme vsakdana slovenskega državljana.

Na lokalnih volitvah se splošen preobrat ni zgodil. Ponovno ima največ izvoljenih županov Slovenska ljudska stranka, čeprav je že trikrat zapored zgrešila parlamentarni prag. Največ predstavnikov v mestnih in občinskih svetih pa ima Slovenska demokratska stranka, kateri sledijo izvoljeni iz vrst Gibanja Svoboda. Ravno slednji, tako kot izvoljeni na številnih nestrankarskih listah po državi, bi lahko poskrbeli za nov način upravljanja krajevne politike, pa ne zaradi programa premierjeve stranke, ampak zato, ker je med njimi veliko novih obrazov, ki so sicer na političnem polju neizkušeni, predstavljajo pa se kot poznavalci krajevnih problematik. To so domačini, ki so se na že nekoliko umirjenih valovih aprilske evforije odločili, da sami soustvarijo drugačno politiko. Res je, da je v manjših občinah pomembneje, kdo sedi v upravi in ne v svetu občine, vseeno pa so se volivke in volivci odločili, da jim zaupajo.

Tudi v večjih občinah ni bilo šokantnih sprememb, čeprav svoj celjski prestol po 24 (!) letih zapušča Bojan Šrot in je zmaga Saše Arsenoviča v Mariboru zagotovo izraz demokratičnega upora proti nadvladi kavbojske politike moči in pokroviteljske drže, ki jo je Slovenija poznala do letošnje pomladi. Skoraj neverjetno, a tudi v Ljubljani se je stolček vsaj malo zatresel Zoranu Jankoviću, ki se bo moral občasno spomniti na to, da volilno telo ni več tako vodljivo kot si morda misli, četudi se ga polovica sploh ne poda na volišče. Druga polovica pa verjame v svoje izbire in ravno to navdušenje je tista lepa sprememba, na katero smo dolgo čakali.