POMISLEKI: Voditelji o miru, vojaki pa bijejo vojne

Ko odprem časnik pri jutranji kavi, se mi zgodi nekaj podobnega kot večer prej pri gledanju televizijskega dnevnika. Pomislim, da ima svet resne probleme s shizofrenijo. Preprosto ne doumem, kako svetovni voditelji umetelno govorijo o miru, podpisujejo pakte o prihodnosti, njihovi vojskovodje pa na terenu bijejo bitke. Ni lahko slovenskim diplomatom, ki ta čas vodijo Varnostni svet Združenih narodov, pomislim. Karkoli storijo, žal praviloma ostane mrtva črka na papirju. Pa si menda zelo prizadevajo, da bi za našim predsedovanjem ostala oprijemljiva sled, kakšen trenutek miru.

Te dni zaseda generalna skupščina svetovne organizacije, ki je bila rojena, ko se je končala druga vojna. OZN so sestavili tako, kakor so tedaj narekovali zmagovalci, poraženci so se bili pač primorani prilagoditi. Zmagovalci so tik pred izbruhom hladne vojne za nagrado dobili mesta stalnih članov Varnostnega sveta. Od takrat ni mogoče ničesar sprejeti, če katera od petih stalnih članic nastopi z vetom. Zato se ni mogoče dogovoriti o reševanju nobenega velikega konflikta tega časa, kakor ni bilo mogoče rešiti prejšnjih podobnih zapletov. Tudi ta trenutek se dogajajo grozljive vojne. Tista na Jutrovem grozi, da bo zažgala ves svet, tista v Ukrajini tudi, tiste v Sudanu na našem delu planeta sploh ne opazimo, pa je prav toliko krvava kot prvi dve. Vsaj še ducat je konfliktov, ki spravljajo milijone ljudi v obup, za nas daleč od tam pa pomenijo zaskrbljeno odkimavanje z glavo ob branju jutranjih novic.

Kar se pogovarjajo in dogovarjajo ob Vzhodni reki v New Yorku - tja so tedanji voditelji z glavnimi zmagovalci Američani na čelu takoj po drugi vojni postavili palačo, v katero se čez morja vozijo voditelji in diplomati od vsepovsod – je tudi ta čas v popolnem nasprotju z novicami s terena, z vojnih področij. Sprejemajo pakt za prihodnost, pri tem pa se glavni akterji iz ozadja delajo, kakor da nimajo nič opraviti z bombami in droni, ki sejejo smrt na vedno širšem prostoru Bližnjega vzhoda, ne samo v Gazi, na vedno širšem prostoru vzhodne Evrope, ne več samo v Ukrajini, na vedno širšem prostoru vzhodne Afrike, ne samo v Sudanu. Vseh žarišč v poročilih novinarji sploh več ne omenjamo, preveč bi bilo za sedanje navade, ko morajo biti informacije kratke, nekaj stavkov, morda še manj.

Vsi voditelji, ki na svetu kaj pomenijo, pa še več tistih, ki radi hodijo na izlete v Ameriko, so ta trenutek v New Yorku. Vsi prihajajo z govori, ki so jim jih pripravili uradniki na ministrstvih, pomagali pa profesorji mednarodnega prava in mednarodnih odnosov. O miru in načrtih za prihodnost govorijo Američani, ki hkrati pošiljajo neskončne količine vedno bolj sofisticiranega orožja v Izrael, da tamkajšnja vojska lahko pobije več civilistov. Terorističnemu Hamasu to očitno ne škodi toliko, da bi se karkoli spremenilo. Bombe zdaj padajo na Libanon, ki si še od prejšnje morije ni prav opomogel.

Američani imajo pred očmi svoje volitve. Če se sedanja vlada zameri domačim Judom, ki vplivajo na vsako potezo, vsako odločitev na vsaki ravni, bo jeseni poražena. Karkoli ubijalskega potrebujejo Benjamin Netanjahu in njegovi, nemudoma dobijo brez priziva. Netanjahuju je jasno, da ima še nekaj mesecev prostega časa za kakršnokoli ofenzivo, prav vsako zamisel bo podprl in plačal Joe Biden, zraven pa bodo njegovi diplomati v New Yorku prepevali o miru.

Rusi tolčejo vzhodno Ukrajino, vsak dan napredujejo za nekaj vasi, strelivo in drone jim izdelujejo v Severni Koreji in Iranu, oboji s tem bogato služijo. Ukrajinci tolčejo na majhnem koščku Rusije ob meji in napovedujejo zmago na vseh frontah. Vsi, ki sodimo k zahodu, zavzeto navijamo zanje in pošiljamo orožje. Toliko orožja in streliva za toliko denarja, kakor prej nismo bili nikoli sposobni zbrati, ko je šlo za svetovne lakote in nesreče. Nobena milijarda ni preveč, ko gre za pobijanje.

Orožarska industrija cveti kot že dolgo ni, vsaj toliko denarja bo nagrabila, kakor ga je farmacevtska med pandemijo covida. Američani so dovolj pametni, da skrbijo za svoje tovarne orožja, druge članice zveze Nato, ki ji pripadamo vsi na zahodu, so v primerjavi z ameriško orožarsko industrijo majhne in nebogljene. Ko terjajo večje vložke v zvezo Nato, Američani polnijo blagajne svojih tovarn orožja in skrbijo za zaposlenost svojih delavcev.