POMISLEKI: Referendum kot vojna napoved

Ko sem bil pred približno pol stoletja prvič v Venezueli, je v Caracasu vladal Carlos Andrés Pérez, v tistih časih je dežela zabeležila svoj največji razcvet, vse na svetu ji je šlo na roko, predvsem pa arabsko poigravanje z nafto. Nikoli pozneje niso imeli v državni blagajni toliko denarja, nehali so proizvajati, ceneje je bilo uvažati. Bencin je bil cenejši od pitne vode. Okrog Caracasa so po visokih hribih v nekaj letih izginile terase, na katerih so prej pridelovali hrano.

CAP, tako so klicali predsednika z začetnicami njegovega imena in priimka, je bil zgodba o uspehu. V tistem času so imeli v Čilu že Pinocheta, v Argentini se je bližal udar generalov, v Braziliji je tudi še vladala diktatura, Venezuela pa se je sončila in se naslajala v neizmernem bogastvu. Pérez si je privoščil nacionalizacijo nafte, slavili so ga. Držal se je kot pav sredi velikega bogatega dvorišča, ko me je sprejel v predsedniški palači. Nobenih pogojev ni postavljal pred intervjujem, čas je bil neomejen, po pogovoru so nas pogostili, počutili smo se kot posebej gor vzeti gosti.

Po tistem sem šel v ducatu let svoje latinskoameriške novinarske etape še velikokrat v Venezuelo, pa pozneje tudi. CAP je vladal še en mandat konec osemdesetih in v začetku devetdesetih. Vse je zapravil, tudi ugled, spodnesli so ga, odstavili, takrat je bila dežela že rekordno zadolžena, nič več rekordno bogata. Leta 2010 je umrl v Miamiju, tam živijo vsi bogati Venezuelci, pretekli in novodobni politiki in podjetniki, tudi sedanji.

CAP, ki je bil moj gostitelj pred skoraj pol stoletja, nas je napotil daleč na vzhod države, v venezuelsko Gvajano, pa tudi v tisti del, ki je pripadal sosednji državi Gvajani, rečejo mu Esequibo. Naj ljudje po svetu vedo, da so nas evropski kolonialisti prinesli okoli, Esequibo je naš, so v Caracasu razlagali že tedaj. Na razpolago nam je dal letalo, plačal je vse stroške večdnevnega potovanja v najbolj vroče kraje tistega konca sveta.

Esequibo je potem dolga desetletja pozabljen čakal med rekama Orinoko in Esequibo, da ga je javnost po svetu spet odkrila. Pomenil je več kot dve tretjini ozemlja sosednje Gvajane, pozabljen in odrinjen je bil, zaraščen in vodnat, pa čudovito lep, tako bi tudi ostalo, če ne bi zadnja leta odkrili neverjetnih bogastev. Proslavljeni Hugo Chávez je pred desetletji kanil razširiti venezuelski vpliv v karibskem prostoru, tudi meje je imel v načrtih drugače narisane, zato se je s sosedi iz Georgetowna bratil. Chávez, ki je bil vojak in je po spodletelem prvem udaru z desne poskusil še z leve, je znal zbirati okrog sebe skoraj vso Latinsko Ameriko, poklanjal ali pa poceni prodajal ji je nafto, njegovo vojsko in policijo so prevzeli pod nadzor Kubanci.

Dandanes pa so drugi časi, Chávezov naslednik Nicolás Maduro (prej njegov voznik in sodelavec, naposled tudi minister) ima težave sam s seboj in s krizo, v katero je pahnil državo. Esequibo je zgrabil kot tisto slamico, za katero se lahko prime, da ne bi potonil.

V nedeljo so imeli v Venezueli referendum. Maduro je vprašal državljane, ali se strinjajo, da si Venezuela vzame Esequibo, 160 tisoč kvadratnih kilometrov ozemlja, ki ji pripada, podari državljanstvo tistim 130 tisoč ljudem, ki so raztreseni po pragozdu, hkrati pa ne prizna pristojnosti mednarodnega sodišča v Haagu. Kar 95 odstotkov volivcev se je strinjalo.

Kar se je pred samo nekaj dnevi zdelo kot zanimiva, četudi morda malo nora zamisel samodržca, ki slabo vodi ekonomijo in mu obubožani državljani bežijo po svetu, je po zmagi na referendumu postalo nočna mora za vso Latinsko Ameriko. Maduro je oznanjal, da bo referendum samo posvetovalne narave, zdaj je veliko več kot to. Če se mu bo zazdelo, da za obstanek na oblasti in za zmago na naslednjih predsedniških volitvah prihodnje leto potrebuje zavzetje Esequiba, bo pač udaril čez mejo. Gvajana je majhna, samo 800 tisoč prebivalcev premore, bogata pa je samo potencialno, kolikor je za prihodnost bogat Esequibo.

Še ena možnost je seveda, ko ugibamo o razpletu krize. Spomnimo se Argentine in poskusa generalov, ki so svojo krvavo vladavino, hujšo od Pinochetove v Čilu, pred štirimi desetletji končali s porazom, ko so poskusili svoje cesarstvo podaljšati z napadom na Malvine, britanske Falklandske otoke. Potolčeni so zleteli z oblasti.