POMISLEKI: Nas pa nikamor ne povabijo

Ni še tako dolgo tega, kar se je nekaj izbranih Slovencev hvalilo, kako imenitno so se imeli na veselici ob kronanju v Beli hiši. Marsikomu se je dobro zdelo, ker jih je kdo opazil, bili so zraven, intervjuje so delili. Od tedaj se je v samo nekaj tednih marsikaj spremenilo, pa to komaj verjamemo, še teže dojamemo. Ne samo, da nas ne vabijo v Belo hišo, celo na evropske sestanke gasilskih društev za reševanje pred požarom, ki se širi iz Bele hiše, nas ne pokličejo. Včasih je to celo dobro, ni nam treba hvaliti državniških sklepov, ki jih pravzaprav ni. Lahko celo katero pikro rečemo o sebi.

Mi se pač lahko šopirimo doma, drug pred drugim se petelinimo, na gasilskih fotografijah udeležencev državniških srečanj pa nas ni več zraven. Premajhni smo, premalo orožja imamo in premalo denarja, da bi bilo kje opaziti, ali so nas dodali na tehtnico ali ne. Takoj, ko je novi ameriški vladar zagrmel z govoričenjem, ki sodi v resničnostni šov, so se začeli v Evropi sestajati veliki in močni, vplivni in vase zaverovani, k mizi so povabili tiste, ki so dovolj premožni, dovolj oboroženi, dovolj veliki in vplivni.

Članstvo v Varnostnem svetu Združenih narodov ni dovolj za vstopnico v elitne druščine, ki se zbirajo na imenitnih kosilih ali večerjah v velikih prestolnicah. To je navsezadnje logično, nemočnih opazovalcev na takih srečanjih elite res ne rabijo. Ni pa skladno s šopirjenjem domačih politikov in politikantov, ki sodeč po videnem v televizijskih prenosih iz parlamenta kar tekmujejo, kdo bo povedal več nesmislov,

Spoznanja so bridka, vendar tudi koristna, trezna, že kar osvežilna, če bomo sposobni sprejeti cinizem kot primeren prispevek k ozdravitvi duha. Zdaj, ko postaja jasno, da svetu v resnici vladajo tisti milijarderji, ki so v Beli hiši med inavguracijo stali v prvi vrsti za na novo kronanimi, se morda streznimo.

Odkar so se naši izbranci vrnili iz velike Amerike in obujali spomine na veliko slavje, je minilo malo dni, svet pa se je v tem kratkem času obrnil na glavo. Nepopisno navdušenje je zajelo opazen del ljudi, še več politikov, tudi pri nas, ne samo v velikih državah, zdaj pa prihaja trenutek za streznitev. Ko se zbudiš in ti po radiu povedo, da televizijske predstave iz ovalne pisarne vendarle niso bile samo zabava za množice, se pač moraš strezniti. Grožnje, da bodo ameriški sosedi Kanadčani in Mehičani, partnerji v gospodarskem trgu severnega dela Amerike, kaznovani s četrtinskimi carinami, so se samo do včeraj zdele besede, predstave pred kamerami.

Še malo huje je, da oholo obnašanje do gosta iz Ukrajine, igračkanje napihnjenega mačka z miško, stisnjeno v kot, ni bilo samo televizijska predstava, kakor smo poskusili razumeti v skriti želji, da je vse skupaj vendarle samo del televizijskega šova o vajencu. Bilo je norčevanje iz žrtve, ki je bila še nekaj tednov prej zaveznik, zdaj je nasprotnik. Vsakdo, ki ne pomaga k večjim poslom tistih nekaj milijarderjev, ki so bili na kronanju takoj za novim predsednikom, je pač nasprotnik. Zdaj za žrtve ruske agresije ni več streliva in orožja.

Mi, ki nas je samo milijon, kakor poje pesem, se pritožujemo, ker nas nikamor ne povabijo, ampak tako tudi celotna Evropa čepi nekje ob robu in opazuje, kaj se dogovarjajo veliki, ki res odločajo. Evrope ne povabijo zraven, na glavnem odru pa se menjajo igralci in avtorji na novo pišejo vloge. Poljski premier je modro pripomnil, kako absurdno je, da 500 milijonov Evropejcev skoraj na kolenih prosi 300 milijonov Američanov, naj jih za božjo voljo branijo pred 140 milijoni Rusov, katerih bruto produkt je manjši od vsake izmed večjih, najbolj razvitih in bogatih evropskih držav. Ampak kaj, ko v Evropi ni nikogar več, ki bi lahko prepričal mlade ljudi, naj gredo v vojsko, orožje pa vsi kupujejo v Ameriki.

Zmedeni smo, ne vemo, kaj nas čaka za vogalom, pa se med seboj nikakor ne zmoremo dogovoriti, kako bomo lahko preživeli ob spremenjenih razmerjih sil. Milijarderji načrtujejo nove milijarde, eden med njimi, tisti, ki igra tudi klovna, narekuje obnašanje ameriških državnih uradnikov. V Evropi pa očitno rabimo še kakšno klofuto, da bomo odkrili, kaj v resnici pomeni novodobni kapitalizem, za katerega smo se trudili.