POMISLEKI: Na štefanovo, ko so včasih žegnali konje

Kar malo zmedeni so občutki na štefanovo, prvi dan po božiču. Včasih so konje k žegnanju vodili, otroci pa smo lesene konjičke nesli žegnat v Šentvid nad Ljubljano. Zdaj slavimo dan samostojnosti in enotnosti, že tri dni prej smo proslavljali spomin na plebiscit, s katerim smo se namenili pred 33 leti mahniti po svoji poti. Kako enotni smo bili tistih nekaj dni leta 1990 in še nekaj mesecev pozneje! Še posebej tistih nekaj razburljivih dni, ki jim zdaj pravimo vojna za Slovenijo. Celo politični razred se je takrat nekako poenotil. No ja, vsaj mislili smo, da se je. Takrat pravzaprav še nismo razmišljali o tem, da razen stare, takrat čez noč rajnke partije, obstaja še kaj drugega, kar bi sodilo v politični razred.

Šele zdaj vemo, da se je politični razred takrat, ob plebiscitu, pa ob razglasitvi izidov plebiscita in v tistih nekaj dneh vojne za domovino šele porajal. Pisan je in sprt med seboj, mi, raja, pa se mu pustimo voditi za nos. Navijamo za en njegov del ali pa za drugega, dovolj naivni smo, da slepo verjamemo enim, drugim ali pa tretjim s političnega odra. Verjamemo jim, spreti smo se pripravljeni med seboj, ko branimo stališča enih ali drugih, pa čeprav med njimi skoraj ni razlik.

Če bi resno analizirali stanje stvari, bi lahko hitro ugotovili, da je naš vseobsegajoči neoliberalizem, ki smo ga kot mano z neba sprejeli za svojega pred tremi desetletji, spretno razporejen po na videz različnih skupinah ljubiteljev oblasti, ki svoja besedišča spretno zavijajo vsaka v svoj svetleč papir, kakor ga uporabljajo v cvetličarnah in trgovinah z darili. Ena od tedaj posebej vplivnih udeleženk in odločujočih umov tistih časov je te dni glasno priznala, da pripovedi o tedanji velikanski enotnosti vendarle niso bile tako resnične. Tedanji tvorci naše države so se menda poenotili šele zadnji trenutek, tik pred dogovorom o plebiscitu.

Prazniki letos, vsaj meni se zdi tako, trajajo neskončno dolgo, kar je dobrodošlo zlasti za tiste, ki si lahko privoščijo dolge počitnice kje daleč v toplih krajih. Praznični dnevi bi bili primerno dolgi tudi doma, če bi le padlo kaj snega. Pa ga ni že dve desetletji ob božičnih praznikih. Sneg smo po nižinah za božične in novoletne praznike zadnjikrat užili leta 2003, povedo vremenarji. Otrokom in vnukom pripovedovati o radostih na sankah in smučkah je že kar utopično početje. Na sneg zmorejo samo tisti iz dovolj premožnih družin, ki jo lahko mahnejo kam daleč in dovolj visoko. Že spet nekakšna elita, bo pripomnil kdo iz komaj opazne manjšine, ki se ni zrinil med izbrance.

Vsak narod ima svojo elito, Slovenci smo eden tistih majhnih narodov, ki ni imel svoje aristokracije, elite, ki bi se oblikovala stoletja. Naši vladarji so zmeraj živeli nekje drugod, na Dunaju ali v Beogradu. Da je vladajoče središče zdaj Ljubljana, še Mariborčani težko pogoltnejo dol. Nekaj generacij se bo še moralo zamenjati, da bomo doumeli svojo veličino in hkrati svojo utesnjenost.

Ker imam rad kužke in se precej ukvarjam z njimi, prav na kinološki razsežnosti lahko hitro ugotovim, kako nam je v zgodovini manjkala naša lastna aristokracija, naša lastna elita. Premoremo eno samo pasmo psov, kraškega ovčarja, psa, ki so ga nekoč za čuvanje imetja uporabljali lastniki ovčjih čred in njihovi pastirji. Nobene druge pasme ne premoremo, to so si lahko privoščili večji, bogatejši narodi. Lovske pse so povsod imeli samo aristokrati, smeli so loviti, kolikor so hoteli, gozdovi so bili njihovi. Tudi pri nas so lovili aristokrati, lastniki graščin, gozdov in livad pa so bili tujci. Njihovi potomci še vedno radi pridejo pogledat stare kraje svojih dedov, ki so imeli v naših krajih svoja razkošna domovanja, še večkrat pa počitniške graščine, bolj dvorce za lov, kakor pa stalna bivališča. Odrekli so se jim, pa ne po svoji volji, šele po koncu druge vojne.

Štefanovo (zdajle, ko tole pišem, je štefanovo) ostaja praznik zavetnika konj svetega Štefana, v kar nekaj krajih konje še vodijo na žegnanje, v Šentjerneju na Dolenjskem, denimo, tja smo mojega očeta vozili svetega Štefana častit še pri njegovih devetdesetih. Upam, da bo tako ostalo tudi še v prihodnje, pa čeprav kmetje konj ne uporabljajo več za delo na poljih. Dan samostojnosti in enotnosti je državni praznik, ta ostane, dokler bosta imeli veljavo samostojnost in enotnost.