POMISLEKI: Ko Prevčevi odženejo zimo

Nič manj firbčno kot ponavadi nisem spremljal dogajanja po svetu in v domačih logih zadnje dni. Pokol v Rusiji, o katerem bomo morda kdaj izvedeli, kaj in kako se je v resnici zgodilo, morda pa tudi ne. Samo do konca pretepene Tadžike smo videli, ki so morda res opravili zločinski posel za majhen denar, morda so bili samo za kuliso, kdo ve komu. Pa v Gazi je bilo tako kot že ves čas od sedmega oktobra lani, ko so Hamasovi specialci vdrli čez mejo in izvedli noro krvavo akcijo. Ljudje v edini palestinski enklavi nekdanje Palestine še kar naprej umirajo od lakote in od krogel. Dolge kolone tovornjakov s hrano stojijo na egiptovski strani, pa jim Izraelci ne dovolijo vstopiti. Sovraštva je vsak dan več, maščevanje se gotovo že segreva za naslednja desetletja.

Spremenilo se je samo obnašanje diplomatov ob Vzhodni reki. Napisali so resolucijo, ki bi morala učinkovati in ustaviti morijo. Tudi Slovenija je bila zraven pri pisanju, nestalna članica varnostnega sveta je, zelo smo ponosni na to. Američani so se pri glasovanju vzdržali, to je bil edini veliki premik na svetovni sceni. Zakaj so to storili in kako so se namenili obnašati v prihodnje, še ne vemo. Izraelci pravijo, da jim ni mar za resolucije, Nemci jih vedno znova podpirajo. Ne vemo, ali zaradi slabe vesti ob spominu na milijone Judov, ki so jih sami iztrebili, morda samo zaradi misli na prihodnje posle.

Sredi Rima pa se je zgodilo, da papež Frančišek na cvetno nedeljo ni izpeljal ceremonije, umolknil je, ko bi moral povedati svojo pridigo. Nihče od njegovih sodelavcev pridige ni prebral namesto njega, kakor se zadnje čase rado zgodi. Popolna tišina je zavladala, nihče ni nič pojasnil, ko so vatikanisti spraševali, zakaj tišina. Sprožili so ugibanja, ki utegnejo biti celo osnovana. Da namreč papežu ni bilo po volji, kar so mu napisali za njegovo pridigo, pa je raje molčal. Stari mož hudo trpi zaradi dogajanja na Jutrovem, ne doume, zakaj svetovna politika dovoli uničevanje Palestincev, nadvse podobno nacističnemu in fašističnemu ravnanju z Judi. Stari gospod iz Argentine, ki še razume tudi piemontsko, ker je bil to njegov materni jezik, očitno čuti, kaj se na svetu dogaja, kaj se pripravlja, kako politikom uhaja iz rok prav vse, česar se lotijo. Pa se tega niti zavedati nočejo.

Slovenci smo, hvala bogu, cvetno nedeljo vzeli zares, butare so bile vsepovsod, tudi zmagovalci na tekmah v Planici so jih dobili. Toliko lepega smo doživeli konec prejšnjega tedna, da nam še kar naprej zvenijo v ušesih Avsenikovi zvoki o Planici, sneženi kraljici. Vsaj Planico si zaslužimo, saj potrpežljivo prenašamo vse drugo, domače in svetovne muhe politikov, ki nas vedno bolj očitno peljejo po klancu navzdol.

Letos nisem šel v Planico, sem pa pozorno in navdušeno spremljal dogajanje v dolini pod Poncami. Veliko spominov me veže na tiste kraje. Ko sem služil vojsko, sem bil teptač na doskočišču, pozneje sem bil zraven, ko smo markacisti nadelali in označili pot na Ciprnik, tisto goro, ki stoji prav nasproti velikanke.

Družino Prevc smo slavili letos pod Poncami. Navdušeni smo bili, da redko kdaj, mislim, da so navijali celo tisti, ki jih smučanje ne zanima. Najprej je dobila veliki globus za najboljšo skakalko cele sezone Nika Prevc, najstnica, sestrica treh proslavljenih Prevcev, Petra, Ceneta in Domna, hči sodnika za smučarske skoke Božidarja. Na svetu ta čas ni boljše skakalke od nje.

Dan pozneje je na velikanki zmagal Peter Prevc, najboljši zadnjega desetletja, štiriindvajsetič je zmagal. Naposled je zadnji dan, na cvetno nedeljo, drugo mesto dosegel Domen Prevc, najmlajši med brati Prevc. Srednji med fanti Cene, ki ima tudi že doma olimpijsko medaljo, je lani odložil smuči v kot.

Tisoči Slovencev od vsepovsod, tudi iz zamejstva, so ves teden hiteli v Planico predvsem zato, ker je odhod med tekmovalne upokojence napovedal Peter Prevc, najboljši med najboljšimi. Takega slovesa ni bil deležen še noben slovenski športnik. Še vreme se je pridružilo, ponoči je zapadlo ravno prav snega, da se je zdelo kot v pravljici. Ko se je Peter Prevc opoldne poslavljal od skakalnic, je bila pomlad. Idilična pomlad. Bil je eden tistih redkih, skoraj čudežnih trenutkov, ko Slovenci nismo bili med seboj do konca sprti.