Prijava
Dark Theme
Pred pol stoletja in več sem prvič doživljal božične praznike onkraj oceana v »amerikanskem« blišču, kakor ga takrat na evropski strani sveta še nismo poznali. Danes je ves svet za božič ena sama izložba, ena sama reklama, ena sama trgovska veselica, ki traja in traja. Ameriška celina je že bila takrat pod okupacijo trgovcev. Že konec oktobra so svetile lučke, izložbe so se bleščale, trgovci so skakali za kupci in jim ponujali milijon popustov.
Tiste čase smo imeli pri nas doma v Kosezah božič za družinski praznik, kakor temu rečemo danes. Vsa vas, takrat še majhna, nekaj kmetij in še nekaj hiš zraven, vsekakor še ne - kot zdaj - velikansko spalno naselje prestolne Ljubljane, je božič razumela kot tih in hkrati slovesen praznik. Večina je šla tistega večera edinkrat v letu v staro koseško cerkev, ki je zdaj bolj za okras kot kaj drugega ob veliki novi cerkvi. Ženske in otroci so šli k polnočnici v majhno cerkev, moški so stali okrog nje. Božično pesem je bilo slišati daleč naokoli, saj je bilo vse tiho. Na koru je vsako leto ob cerkvenem zborčku pel kdo od velikih pevcev, ki smo jih poznali iz opere. Tiste čase smo Slovenci še hodili v opero. V Kosezah so bile polnočnice pomembno zbirališče vse vasi. Pa še pol Šiške je prihajalo, pa veliko ljudi iz mesta. Zlasti tisti so prihajali, ki se pri frančiškanih ali v stolnici niso hoteli kazati.
Onkraj luže bi o takih drobnih, že kar intimnih slovesnostih že takrat lahko samo sanjali. Trgovci so se delali pobožne, ko so preštevali novce. Na sveti večer ni bilo opaziti ljudi, ki bi korakali k polnočnici, vsi so bili že utrujeni od prodajanja in nakupovanja. Zdaj je pravzaprav tudi v naših krajih marsikje že tako. Polnočnice niso več opolnoči, precej prej jih prirejajo v večini krajev, da bi sploh še kdo prišel k slovesnosti na sveti večer.
Marsikaj se je spremenilo v teh nekaj desetletjih, pa se tega v vsakdanjem vrvežu komaj zavedamo. Tako ni samo pri nas, skoraj povsod je podobno. Rimska katoliška cerkev, ki je tisočletje dolgo vladala na stari celini, se bori za preživetje, vse stori vsak dan posebej, da bi premostila spreminjanje miselnosti in pomanjkanje duhovnikov. Združuje župnije, vsak župnik zdaj obvlada že po tri, štiri, celo šest nekdanjih župnij. Še vedno pa poskuša biti politična in oblastna struktura, kakor je bila stoletja. Ponekod ji to tudi uspeva, drugod se prilagaja stvarnosti in se približuje svoji prvotni vlogi, ki je zapisana v starih knjigah, v realnem življenju pa je ni poznal nihče od zdaj živečih, tudi naši prapradedi ne.
Jorge Mario Bergoglio, ki je včeraj slavil oseminosemdeseti rojstni dan, je starosta med vsemi dosedanjimi papeži. Trudi se oživljati prvotne smernice, svoje podanike skuša prepričati, da božični prazniki niso samo način za zbiranje denarja in kopičenje bogastva. Kar se da blago jim skuša dopovedati, da cerkev tudi ne sme biti zgolj tista politična sila, ki skrbi za obstanek in prevlado konservativnih, tudi nazadnjaških političnih struktur.
Morda je Frančišek drugačen tudi zato, ker je prišel iz Argentine, dežele nasprotij. Vsekakor pa je prvi, ki se glasno zaveda, da bo njegova ustanova potonila, če se ne bo s starimi vrednotami prilagodila novim časom.
Argentina, kjer gospodarsko in politično prevladujejo potomci italijanskih priseljencev, celo več jih je menda kot Špancev, ki so prinesli jezik in ga vsilili domačinom, je bila pred pol stoletja še skoraj stoodstotno katoliška. Danes je število katolikov prepolovljeno. Podobno je v sosednji Braziliji, pa tudi v drugih nekoč najbolj katoliških državah zahodne poloble.
V Rimu neradi na veliki zvon obešajo taka spoznanja, zavedajo pa se jih, saj tudi tam ni več duhovnikov italijanske narodnosti, prevladujejo Filipinci in Afričani. Ker vsi kadri katoliške cerkve prej ali slej študirajo v Rimu, italijanščina ni problem. Tudi za Frančiška ni, ki je pravzaprav čisto pravi Italijan, špansko se je naučil šele v šoli, je zapisal v svojem življenjepisu.
Frančišek pri oseminosemdesetih letih ni več mlad, težko bo še kaj pomembnega spremenil v strukturi svoje ustanove. Morda mu je ostalo še toliko časa in moči, da bo še komu lahko prišepnil, kako se njegova ustanova za božič žal bliža trgovskemu semnju, uvoženemu z druge strani oceana.
