POLITIKI IN MEDIJI: Od Prodija do ZDA: laž ima kratke noge

Kaj imajo skupnega visoki uradniki oziroma člani Trumpove vlade, začenši z obrambnim ministrom Petom Hegsethom, in nekdanji predsednik italijanske vlade ter Evropske komisije Romano Prodi? Glede političnega nazora najbrž nič, oboji pa so bili v teh dneh protagonisti zgodbe, v kateri so lagali, laž pa je tokrat imela zelo kratke noge.

Na kratko glede Prodija. Nekdanji predsednik Evropske komisije je novinarko televizijske oddaje Quarta Repubblica Lavinio Orefici, ki ga je spraševala o Ventotenskem manifestu, povlekel za lase. Ker pa iz prvega objavljenega videoposnetka ni bilo mogoče oceniti, ali jo je res povlekel za lase, česar je Prodija obtoževala novinarka, je politik v slogu »moja beseda proti njeni« dejal, da ji je le »položil roko na ramo«. Škoda, da je nato oddaja diMartedì v torek objavila nov videoposnetek, ki dokazuje, kako je Prodijeva roka res povlekla Orefici za lase. Po hudi gesti namesto opravičila laž, torej.

Če je Prodi, ko je izjavil, da ji je položil roko na ramo, najbrž domneval, da ne obstaja noben videoposnetek, ki bi razkrinkal njegovo laž, je laganje Trumpove ekipe še toliko bolj zaskrbljujoče. Bela hiša in notranji minister sta namreč jasno vedela, da odgovorni urednik revije The Atlantic Jeffrey Goldberg razpolaga z gradivom - beri s posnetki zaslona -, ki dokazuje, da je ameriški varnostni vrh, vključno s podpredsednikom JD Vanceom, v klepetalnici na aplikaciji Signal, kjer je bil pomotoma vabljen tudi novinar, delil zaupne informacije. Kljub temu pa so tako Pete Hegseth kot nacionalna direktorica obveščevalnih dejavnosti Tulsi Gabbard in direktor obveščevalne agencije Cia John Ratcliffe do zadnjega vztrajno zanikali, da naj bi v klepetalnici delili tajne vojne načrte.

To je dejansko prisililo Goldberga, ki sprva ni želel razkriti podrobnosti, za katere je izvedel, ker bi te lahko ogrožale življenje in varnost ameriških vojakov in ne samo njih, da je včeraj vendarle objavil vse posnetke zaslona klepeta, ki postavljajo notranjega ministra na laž. Revija je tako objavila gradivo, iz katerega so razvidne številne podrobnosti dogovarjanja, vključno s časi napadov na jemenske hutijevce in vrstami uporabljenih letal.

Iz Goldbergovega članka izvemo, da se je klepet začel 15. marca, okoli pol ure preden je prvo ameriško letalo vzletelo za napad. V klepetu obrambni minister Pete Hegseth sproti piše novosti glede napadov, omenja tudi orožje, tarče in lokacije tarč. Kasneje svetovalec za nacionalno varnost ZDA Mike Waltz razkrije obveščevalne informacije o ameriškem napadu na Jemen, čemur sledi val pozitivnih odzivov članov klepeta, ki med drugim uporabljajo tudi emodžije – stisnjeno pest, ameriško zastavo in plamene. Nekako kot mi »civilisti«, ko organiziramo zabavo na Whatsappu in vabilo pospremimo s steklenico šampanjca ali vrčkom piva.

Navedeni zgodbi, katerih teža je seveda bistveno različna, sprožata več vprašanj, izpostavil bi predvsem dve. Prvo, zelo naivno, se glasi: ali so bili v preteklosti ljudje (bolj) vajeni lagati, saj jih je bilo težje demantirati, danes pa morajo biti vsi (ne samo politiki) bolj previdni, saj je vse bistveno lažje kontrolirati, snemati, razkrinkati in izpodbijati? Upati je treba, da je odgovor »ne«.

Drugo vprašanje pa zadeva predvsem današnjo obliko komunikacije, ki jo nekako porivajo politiki, ne samo v ZDA. Komuniciranje postaja namreč vse bolj »push« oz. tako, s katerim politiki oziroma oblasti direktno in enosmerno pošiljajo tiskovna sporočila, v katerih v bistvu sporočajo samo to, »kar hočejo povedati«. Še boljše pa je, če enostavno vse sporočajo samo na lastnih profilih na družbenih omrežjih. Komunikacija hkrati postaja vse manj »pull«, saj so novinarska vprašanja vse manj dobrodošla, včasih celo na t. i. »novinarskih konferencah«.

To je tudi posledica tiste naracije, ki jo spretno udejanja ravno Donald Trump, po kateri so novinarji, ki o njem ne pišejo samo pohvalno, apriorno lažnivci. Ameriški predsednik seveda ni edini, ki tako razmišlja, ponuja pa zelo »poučne« primere. Tako je npr. Bela hiša februarja preprečila vstop v Ovalno pisarno novinarju tiskovne agencije AP, ker pri slednji nočejo upoštevati zemljepisnega imena »Ameriški zaliv«, ki ga je novi ameriški predsednik »predlagal« namesto imena »Mehiški zaliv«. Nazadnje pa je v »afero klepetalnice« neposredno vpleteni ameriški obrambni minister Hegseth v ponedeljek dejal, da je glavni urednik revije The Atlantic Goldberg »diskreditiran prevarant« oziroma »fant, ki krošnjari s smetmi«. Ali res hočemo zaupati oziroma verjeti obrambnemu ministru?