POIMENOVANJA: Če nismo v imenih ulic, nismo niti v zavesti mesta

Poimenovanje javnih površin je vselej občutljivo politično dejanje, saj oblikuje, utrjuje in tudi spreminja identiteto prostora in ljudi. Izbira zgodovinskih dogodkov ali osebnosti, po katerih naj nosijo imena ulice, trgi in parki, zato ni nikoli naključna. Kvečjemu je tema sporov med strankami, kar na našem koncu dobro poznamo. Čeprav poimenovanja krajev večinoma dojemamo dokaj utilitaristično - konec koncev nam služijo predvsem za orientacijo v prostoru, ne gre zanemariti simbolne in vrednostne razsežnosti, ki ga ima tako izbira osebnosti oziroma dogodka bodisi centralnost ali zakotnost novo poimenovane površine. Poimenovanja so politična dejanja predvsem zato, ker preko njih poteka uradna naracija oblasti, ki določa, kateri dogodki in ljudje morajo biti za nas pomembni in relevantni. Hkrati vplivajo na način, kako dojemamo naše mesto in same sebe v njem, čemu damo pozitivno valenco in kaj sprejemamo kot del svoje krajevne identitete. Podobno nam ne-poimenovanje ali celo preimenovanje ulice sporoča, kdo in kaj ne spada v kolektivni spomin. Ulica Srečka Kosovela v Reggiu Emilii je bila seveda zgolj provokacija, ki je ciljala na razmislek o odnosu do D’Annunzia, a vseeno smo se ob branju novice vprašali, zakaj pri nas ne zmoremo poimenovati ulic po Borisu Pahorju, Mariu Magajni ali Marici Nadlišek. Odgovor tiči v zgornjih vrsticah in se glasi: ker je poimenovanje politično dejanje in ker če nas ni na uličnih tablah, nas ni v zavesti mesta.