POD PREPROGO: Načelo pravičnosti proti logiki moči

Tožilcu pri Mednarodnem kazenskem sodišču (ICC) Karimu Khanu dolgujem opravičilo. Pred tremi tedni sem podvomil v njegovo neodvisnost pod pritiski ZDA v preiskavi o vojnih zločinih v Gazi. Kapo dol: tožilec Khan je pokazal nesluteno pokončno držo. »Do mene so prišli »visoki funkcionarji« in me opomnili, da je bilo sodišče ustanovljeno za Afriko in za zločince, kakršen je Putin,« je Khan priznal novinarki CNN Christiane Amanpour. Kljub temu ni klonil in je od sodnikov ICC zahteval nalog za prijetje treh voditeljev Hamasa ter izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja in ministra Joava Gallanta zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeškosti. Zahteva je pravno neoporečna.

Hamas je 7. oktobra z umori in ugrabitvami civilistov zagrešil dejanja, ki so po mednarodnem pravu vojni zločini. Res je, da Izrael ilegalno zaseda palestinska ozemlja in da ima narod pod okupacijo pravico tudi do oboroženega upora. Kolikor je bil usmerjen na vojaške in policijske enote, je bil Hamasov napad legitimen, pobijanje civilistov pa ni.

V pravni pojem vojni zločin sodi tudi marsikaj, kar Izrael počne v Gazi. Odločali bodo sodniki ICC, tožilec pa je imel dolžnost, da masaker civilistov, napade na bolnišnice in zavetišča ZN, streljanje na ljudi v vrsti za hrano, rabo stradanja kot bojnega sredstva predloži sodnikom kot vojne zločine.

»Temeljno vprašanje je sam obstoj ICC,« trdi Khan. »Če bomo delovali selektivno in ne pravično, bo sodišče propadlo, odpovedali se bomo skupnim pravilom v mednarodnih odnosih. Padla bo varnostna mreža, v katero zaupajo vse žrtve konfliktov po svetu. To je danes v igri.«

Točno tako. V igri je, ali naj se mednarodni odnosi urejajo po pravnih načelih ali po zakonu džungle, kjer prevlada močnejši. Po drugi svetovni vojni si je mednarodna skupnost z ustanovitvijo ZN in vrsto konvencij o vojni, genocidu in človekovih pravicah skušala zadati pravila za mir in omikano sobivanje. V realnem svetu kljub temu še odloča močnejši - ZDA.

Ta se je razhudil, ker je Khan obtožil voditelje »demokratične« države in zaveznika, kakršen je Izrael. Paradoks je, da ne ZDA ne Izrael sodišča ne priznavata, kot ga ne priznavata Ukrajina in Rusija. Nočejo, da bi sodišče preiskovalo njihove zločine. Je pa članica ICC Palestina, zato je sodišče pristojno za vojne zločine na njenem ozemlju, četudi je pod izraelsko okupacijo.

Washington na svet gleda črnobelo. Za Ronalda Reagana je os zla bil komunizem, George W. Bush je zlo preganjal v islamskem svetu, danes je to boj demokracij proti avtokracijam. Čeprav sodišča ne priznavajo, so zato ZDA podprle nekatere njegove odločitve, na primer proti Putinu zaradi vojne v Ukrajini ali proti srbskim zločincem (manj proti hrvaškim) v balkanskih vojnah.

Izrael je doslej v zavetju ZDA užival popolno imuniteto, četudi več kot pol stoletja z okupacijo Palestine krši desetine resolucij ZN. Khan si je prvič drznil dotakniti se nedotakljivega. Za Izrael je to hudo, ker bi se v hipu sesula sionistična retorika »žrtve, ki se brani,« s katero prikriva okupacijo ozemlja drugega naroda. Ne gre samo za hud udarec ugledu Izraela in še večjo mednarodno osamitev, kot si jo je nakopal z divjanjem v Gazi. So tudi konkretnejše implikacije. Zahodne vlade bi težje utišale proteste zaradi masakra v Gazi, niti jim ne bi bilo lahko opravičevati dobave orožja vojnih zločinov obtoženi vladi.

Odtod bes Washingtona. Predsednik Joe Biden je zahtevo tožilca Khana označil za nezaslišano, Izraelu pa potrdil močno in neomajno pomoč. Pri tem je spet ustrelil mimo, ko je ex cathedra presodil, da »se v Gazi ne dogaja genocid«. Zamešal je pojme, saj se z genocidom ukvarja Meddržavno sodišče, kazensko ICC pa preiskuje storilce vojnih zločinov. Še dlje je šel državni sekretar Antony Blinken, ki je celo zagrozil s sankcijami proti sodnikom ICC. Malokdaj so se ZDA tako nesramno odkrito postavile nad mednarodni pravni red.

Kaj pa EU? Kot vedno vsak po svoje. Mnoge članice vključno s Slovenijo so podprle ICC, druge z Italijo in Nemčijo na čelu so se potuhnile oz. podprle Izrael. Španija, Irska in nečlanica Norveška so se medtem pridružile devetim od 27 članic EU, ki že priznavajo Palestino. Kmalu naj bi sledili še Slovenija in Malta. Če niti pri tem EU ne zmore skupnega stališča, naj še besedičimo o skupni evropski vojski?