POD PREPROGO: Na medijski fronti se odpirajo vrzeli

»Kril sem veliko vojn, kjer so ubijali otroke. Toda še nikoli prej nisem videl, da bi vojaki zvabljali otroke v past kot miši in nanje streljali za zabavo.«

Tako pravi o Gazi ameriški vojni dopisnik Chris Hedges. Svetovna javnost na vse to gleda neprizadeto. Grozote se nas ne dotaknejo, ker nam jih ne pokažejo. Obstaja splet, seveda, javno mnenje pa še vedno kroji televizija. Kažejo nam letalske posnetke izraelske vojske, vojno kot video igrico, mravljice na terenu in raketo, ki jih izbriše. Vidimo ruševine ne pa otrok pod njimi.

Seštevamo žrtve: 28 tisoč mrtvih, sedem tisoč pogrešanih, 67 tisoč ranjenih - skupaj že več kot pet odstotkov populacije Gaze. A to so le številke. 12 tisoč ubitih otrok je statistika, ki se nas ne dotakne. Se še spominjate migrantskega vala iz Sirije? Bežali so milijoni, a ni nam bilo mar zanje, dokler nismo videli trupelca 3-letnega Alana Kurdija na plaži. Še Angeli Merkel se je omehčalo srce, da je na pritisk javnosti odprla vrata beguncem.

V Gazi so otroci anonimni. Umira jih po sto na dan, statistična krivulja raste, mi pa modrujemo o pravici Izraela, da se maščuje. Že mesece nam spet in spet vrtijo posnetke 7. oktobra, da bi z njimi opravičevali še hujša grozodejstva. Laž o obglavljenih otrocih v kibucih ni zdržala, izmislila si jo je izraelska novinarka, je priznal Tel Aviv. Pri CNN so se opravičili, v Italiji so jo mediji ponavljali cele tedne. Kasneje so prišla na vrsto množična posilstva. Dokaze še čakamo. Isto o skladiščih orožja v bombardiranih bolnišnicah, zavetiščih ZN, šolah, univerzah, mošejah.

Le štiri ure po odločitvi sodišča v Haagu o postopku za genocid je Izrael 12 uslužbencev agencije ZN Unrwa obtožil sodelovanja pri pokolu 7. oktobra. Direktor agencije Philippe Lazzarini je uvedel preiskavo in prosil Izrael za dokaze. Nanje še čaka. Associated Press in CBS News poročata, da dokazov še ni, večina zahodnih medijev pa ne dvomi, da se iz tiskovnih uradov izraelske vlade in vojske pretaka kristalna resnica.

Kar prihaja iz Gaze, je iz Hamasovih virov, ki so po definiciji teroristični. Neodvisni novinarji v Gazi? Bili so, pogumni, predani do smrti. Padlo jih je med 120 in 130, več kot v celi drugi svetovni vojni, pravijo. Padli so kot ciljne tarče raket in ostrostrelcev, da svet ne bi videl, kaj se tam dogaja. Z izbranimi posnetki medije zdaj oskrbuje tiskovni urad izraelske vojske. Tudi nedosegljivega Jahje Sinvarja v podzemnem brlogu. Ne povedo ničesar, a preusmerijo pozornost.

Tančico zavajanja je le za hip pretrgala boleča zgodba 6-letne Hind Rajab. Mama jo je na begu zaupala stricu. Tank je streljal na avto, ubil strica, ženo in dva otroka. Preživeli sta Hind in 15-letna sestrična Layan Hamadeh, ki je z mobilca klicala Rdeči križ. Srhljiv zvočni posnetek se prekine z rafalom, ki ubije tudi Layan. Preplašena Hind zgrabi telefon, joče, kliče na pomoč. »Skrij se pod sedež, pomoč prihaja,« jo tolažijo. Zaman. Ostrostrelci ubijejo še malo Hind in reševalca, ki sta šla ponjo. So mogli mediji spregledati tako efektno zgodbo? Niso. A le za hip in ne preveč na glas.

V Italiji jo je preglasila farsa iz Sanrema, kjer je reper Ghali s pozivom »stop genocidu« izzval ogorčen odziv izraelske ambasade, milanske judovske skupnosti, cenzuro vodstva RAI in urednika Repubblice Maurizia Molinaria, ki je vrgel v koš intervju z njim. »Ne preseneča, da je RAI podrejena vladi. Skrbi me, koliko je vlada podrejena izraelski,« trdi Alessandro Di Battista. Soglašam.

Vojna v Palestini se od vselej bije na dveh frontah, vojaški in medijski. Na obeh je doslej Izrael imel absolutno premoč in krojil javno mnenje v ZDA in njenih evropskih podložnicah. Milijoni dolarjev judovskega lobija Aipac usmerjajo medije in predsednike ZDA, trdi demokrat Bernie Sanders. Morda pa je tokrat Benjamin Netanjahu v skrbi za lastno politično preživetje šel predaleč. Novinarje so pobili, mobilniki in splet pa nam iz Gaze še naprej prenašajo grozote, ki jih ni mogoče prikriti.

»Joe Biden, koliko otrok si pomagal ubiti danes?« kličejo z univerz po ZDA, kar ni dobra popotnica za volitve. Zato se je predramil iz otopelosti in zažugal Izraelu, naj vendar neha. Bo zaleglo? Ne, če besedam ne bodo sledila dejanja. Kaj ko bi dodatnih 14,3 milijarde dolarjev pomoči Izraelu Biden pogojil s koncem masakra?