POD PREPROGO: Finska parabola nevtralnosti

Biolog in biogeograf Jared Diamond je v knjigi Upheaval (v it. Crisi) krize nacij primerjal s preobrazbo posameznika po hudem šoku, nezgodi, bolezni, smrti drage osebe. Kriza kot priložnost za preporod, torej. Ključni pojem je pri tem »selektivna preobrazba«. Po težki izgubi lahko preživimo, morda celo bolje kot prej, če se prilagodimo, selektivno revidiramo, kaj je za nas najbolj pomembno in skušamo to ohraniti/prenesti v nove razmere.

Diamond je analiziral sedem držav, ki so se bolje ali slabše odzvale na krize. Kot najbolj uspešno navaja Finsko po drugi svetovni vojni. Finci so bili do leta 1809 pod dominacijo Švedov, potem carske Rusije. Po oktobrski revoluciji leta 1917 so postali neodvisni, a le za kratek čas: leta 1939 jih je Stalin napadel. Junaško so se uprli velesili, izgubili vzhodno Karelijo in druge obmejne regije, vendar za ceno izrednega števila žrtev (do leta 1945 je v bojih padel vsak deseti moški) ostali neodvisni. Britanci, Francozi, Švedi so jih v hudi uri prepustili usodi, zato so se proti Stalinu povezali s Hitlerjem. Po letu 1944 je sledil nov obračun in poraz s Sovjetsko zvezo.

Telegrafsko sem povzel Diamonda, da bi izpostavil bistvo: pet milijonov Fincev se je z razlogom balo orjaške in agresivne sosede. Stvar bi se lahko iztekla kot se danes dogaja z Ukrajino. Stalin ni bil bolj prizanesljiv od Putina.

Pa se ni. Finci so se učili iz napak in se modro prilagodili razmeram. Prešibki so bili za trmasto kljubovanje, zato so se odločili za prožno prilagajanje, pravi Diamond. Izkušnje so jih izučile, da nesebičnih prijateljev v svetu ni in se je zato bolje zanesti na lastne sile. Tako je nastala doktrina Paasikivi-Kekkonen po imenih predsednikov, ki sta dolgo vodila državo (Juho Paasikivi 1946-56, Urho Kekkonen 1956-82).

Odločila sta se za dialog z Rusi. Požreti sta morala marsikaj. Voditelje, ki so za finsko neodvisnost paktirali s Hitlerjem, vendar ohranili distanco do nacizma, so morali zapreti v sicer udobne zapore. Sovjetom so morali izplačati težko vojno odškodnino, kar je sicer pognalo industrializacijo, sprejeti do neke mere politični nadzor in vsiljeno gospodarsko sodelovanje, kar se je nazadnje izkazalo koristno za obe strani.

»Srž naše zunanje politike je bil obstoj države uskladiti z dominantnimi interesi v naši geopolitični sferi,» je nekoč pojasnil Kekkonen, ki si je zaupanje voditeljev SZ pridobil do tolikšne mere, da je Leonid Brežnev leta 1974 zahteval, naj mu Finci brez volitev podaljšajo mandat. Finski parlament je sprejel to in druge navidez ponižujoče omejitve suverenosti.

Finci so razumeli, da se SZ boji napada s severa na Leningrad. S svojo nevtralnostjo so jamčili, da se jim tega ni treba bati. V zameno so ostali neodvisni, četudi politično pogojeni. Razvili so tržno gospodarstvo, obenem črpali ruske poceni surovine. Finska je zrasla v moderno državo z visokim standardom, enem najvišjih v EU, v katero je vstopila s privoljenjem SZ.

»Ne potrebujem komunista v Oslu, ko pa imam Paasikivija,» je menda Stalin odvrnil, ko so ga vprašali, zakaj ni Finske zajel v Varšavski pakt. Nevtralna država, politično in ekonomsko povezana z zahodno Evropo je bila tudi za SZ koristnejša: jamčila je varnost in obenem uvoz zahodnega blaga. Oboji so od tega imeli koristi. Gotovo ni bilo vse vedno idilično, a če Finsko primerjamo z ruskimi sateliti, so prednosti modre in prilagodljive politike na dlani.

Mnogi menijo, da bi bili morali Ukrajinci slediti finskemu zgledu in leta 2014 svojo varnost opreti na nevtralnosti in ne na Natu, v zameno pa bi dobili prosto pot v EU. Ob »finlandizaciji« bi bili morali sprejeti federalizacijo, ublažiti nacionalistično ihto in ruski manjšini priznati avtonomijo, je takrat zapisal celo Henry Kissinger. Izbrali so drugo pot.

Prav tako je storila Finska, ki je z glamurozno a kratkovidno postsocialistko Sanno Marin zatajila modro doktrino nekdanjih predsednikov in državo privedla v zvezo Nato, močno zainteresirano, da bi Baltsko morje postalo »severnoatlantsko jezero«, še bolj pa za nadzor nad plovnimi potmi, ki se s taljenjem ledu odpirajo v Arktiki.

Finska je zapravila vse prednosti nevtralnosti. Zdaj se pospešeno oborožuje, da bi varovala vzhodno mejo, standard ji strmo pada kot vsej EU. Sanna Marin pa je vlado morala prepustiti desnici, kot vedno, ko levica zataji samo sebe.