PO VOLITVAH: Državi nista tako oddaljeni

Na nedeljskih volitvah je Francija izbrala kontinuiteto in Emmanuela Macrona nagradila še z enim predsedniškim petletjem. Slovenski volivci pa so zelo jasno pokazali, da hočejo spremembo na vladi; nagradili so outsiderja Roberta Goloba, kaznovali veterana Janeza Janšo.

Francoske in slovenske volitve so bile na dveh polih tudi, kar zadeva volilno udeležbo. Rekordno »nizka« je bila v Franciji – 71,99-odstotna –, kar je na francoskih predsedniških volitvah najmanj po letu 1969. Za slovenske razmere pa je bila udeležba rekordno »visoka« – po najnovejših podatkih 70,05-odstotna, največ po letu 1996. Nizko in visoko sta očitno relativna pojma.

Tako oddaljeni pa le nista, Francija in Slovenija. V obeh je o zmagovalcu odločalo taktično glasovanje. Glas za Macrona je bil v veliki meri glas proti Marine Le Pen, glas za Goloba je bil pri marsikom preprosto le protest in glas proti Janši. To ni še vse. Že prvi Macronov predsedniški mandat je bil odgovor na krizo tradicionalnih političnih strank. Odmev krize, ki jo doživlja slovenska politika, pa je tudi Golobov spektakularni uspeh, saj je njegovo Gibanje Svoboda posrkalo kar lepo število glasov strankam, ki so si doslej delile sedeže v državnem zboru.

Če ima torej zmaga Macrona in Goloba predvsem notranjepolitične razloge, se njunega uspeha lahko veseli Evropska unija. Oba sta privrženca evropske ideje, predvsem pa sta uniji naredila uslugo. Francoz je zajezil pohod Evropi sovražne skrajne desnice, Slovenec pa bo zamenjal dosedanjo vladajočo koalicijo, ki je izkazovala simpatije do avtoritarnih populistov in suverenistov, držal se je je tudi kar krepak sum nespoštovanja vladavine prava in da se rada prereka z Brusljem.

Naj je bilo v Sloveniji politično in družbeno ozračje še tako težko zaradi ustvarjanja napetosti in delitev, so pa nedeljske volitve prinesle novost, ki je več kot dobrodošla, a ni bila samoumevna. Javnost se je tokrat mobilizirala in angažirala. Iz pasivne drže je prešla v aktivno, kot se spodobi za predstavniško demokracijo. Javnost ni pasivno čakala, da bo sprememba prišla sama od sebe. Politiko je vzela v svoje roke. Gibanje Gremo volit je na primer na teren poslalo skoraj štiri tisoč prostovoljcev, ki so ljudi prepričevali, naj se udeležijo volitev. Sprememba, ki jo je volilni izid prinesel, je zdaj podlaga za vračanje zaupanja v politiko, politike in državne ustanove. Nič napačnega ni v tem, če je za ta zasuk moral pristati na političnem parketu nov obraz, ki sicer ravno nov tudi ni. Nastanek in uveljavitev novih političnih pobud utegne namreč sprožiti koristno prevetritev političnega sistema.

Zmagovalec slovenskih volitev zdaj obljublja, da bo novo vlado oblikoval čim prej. Ujeti želi očitno novi veter, ki je zavel v civilni družbi. Politično prizorišče pa je itak poenostavljeno z vstopom v državni zbor le petih strank, kar utegne omogočiti novi koaliciji varno plovbo. Naslednji politični izpit za državo pa bodo jeseni predsedniške in lokalne volitve.