PO PRIMARNIH VOLITVAH: Kakšna bo njena »jasna linija«?

V »dirki« za odprtost vodilnih položajev ženskam, kjer se Demokratska stranka, na čelo katere so podporniki v nedeljo prvič izvolili žensko, že z oblikovanjem kandidatnih list pred parlamentarnimi volitvami ni posebej izkazala, so demokrate že pred časom po skrajni desni prehiteli Bratje Italije, ki so leta 2014 na predsedniško mesto izvolili današnjo premierko Giorgio Meloni. Seveda - bolje pozno kot nikoli.

Čeprav je strankina izkaznica v žep Elly Schlein spet priromala decembra, saj drugače ne bi mogla kandidirati na primarnih volitvah, se je v krogih DS gibala že prej. Marsikdo se spomni majice, ki jo je leta 2013 po znamenitem torpediranju s strani 101 »prostega strelca« na volitvah za predsednika republike izročila poraženemu Romanu Prodiju. Na kosu blaga je bilo natisnjeno sporočilo v podporo poražencu, češ da »nas je več kot 101«. Ta dogodek je dal zagona nastanku t. i. struje Occupy PD, ki je napovedovala boj za notranje očiščenje stranke. Iz orbite DS, s katero je bila leta 2014 izvoljena v evroparlament, je Elly Schlein odbila strankarska linija, ki jo je po zmagi na primarnih volitvah vpeljal Matteo Renzi: njegovo smer je oklicala za desnosredinsko, zato je stranko leta 2015 protestno zapustila.

Zmaga Elly Schlein, ki se torej znotraj politično-ideološkega okvira DS bolje počuti na levem obronku kot pa v sredinskih vodah, predstavlja jasen signal volilne baze DS v želji po prevetritvi v stranki in premiku težišča v levo (v kontrapoziciji s članstvom, ki je podprlo Stefana Bonaccinija in z njim bolj sredinsko usmeritev). Če stranka ne bo znala ali želela prisluhniti temu glasu, bo odveč čudenje, kako je mogoče, da se podporniki in volivci vse bolj oddaljujejo od nje.

Oba, tako Schlein kot Bonaccini, sta pred primarnimi volitvami napovedovala konec strujarstvu v stranki. Med dvema je Schlein tista, ki jo zaradi njene dosedanje politične poti širša javnost dojema kot bolj »neodvisno«, pa čeprav so za njeno kandidaturo stale nekatere velike strankarske živine, kot so denimo Nicola Zingaretti, Dario Franceschini, a tudi Francesco Boccia in Andrea Orlando.

Med številnimi izzivi, ki jo čakajo, je tudi vprašanje, če bo znala iz strankarske nomenklature odpihniti zatohel vonj in uresničiti v zadnjih letih tolikokrat opevano vrnitev h koreninam ter ljudem, ki pa je vselej ostala na deklarativni ravni, kar potrjuje tudi močno padajoče število članov, odraz oddaljevanja nekdanjih podpornikov DS. Nekateri so presedlali k petozvezdašem, gotovo pa je tudi mnogo takih, ki jih je politika enostavno razočarala, zato pač ne hodijo več na volišča.

Prevetritev v stranki se sicer ne more zgoditi zgolj z zamenjavo vodilnih osebnosti, nujen je predvsem izris definirane strankarske linije.

»Prizadevati si moramo za ponovni zagon. Bistveno je držati skupaj, ne da bi se odrekli jasni in razumljivi liniji. S skrbjo za zgodovino in vrednote DS jih bomo projicirali v prihodnost,« je Schlein včeraj dejala ob predaji poslov. Za kaj več »mesa« pa bo treba očitno še počakati.