PO PRAZNIKU: Ohcet ima mlad obraz

Prazniku na repenskem trgu se je v nedeljo pridružil tudi par srednjih let iz Padove. Še isti dan, zgodaj zjutraj, sta ujela novico, da bo na Tržaškem Kraška ohcet. Prignala ju je radovednost. Prišla sta s prepričanjem, da se na Krasu dogaja gledališka predstava z zelo številnimi figuranti v kostumih. Pa sta na kraju vprašala, kaj se dogaja, ker se jima je zdelo vse skupaj tako zelo spontano, tako zelo veselo, tako zelo avtentično in doživeto, tako zelo resnično. Sicer tudi tako zelo neobičajno, ker sta vendar bila na italijanskih tleh, italijanski govor pa sta ujela le po drobcih, in še to, le če sta med množico pozorno nastavljala ušesa pogovorom. Nista se mogla načuditi razlagi, da ni prikaz, a resnica, da sta se ženin in nevesta zares vzela, da sta čakala dve leti, zato da sta zasebni praznik delila s svojo narodno skupnostjo.

Še marsičemu se Padovanca in tako kot onadva marsikdo, ki je na Kraško ohcet prišel prvič, pa čeprav iz sosednje pokrajine, ne bi mogli načuditi. Na primer domačinu, ki je razkazoval detajle svoje noše, izdelane za Kraško ohcet pred več kot štiridesetimi leti, in znamenja obrabljenosti na klobuku ponosno povezoval z udeležbo na vseh dosedanjih ohcetih, »razen na dveh,« je pridušeno dodal. »Noša ima za bet. Doživet ohcet v narodni noši je čisto nekaj drugega.« Ni mu bilo treba verjeti na besede, še bolj prepričljiv je bil glas, ganjen, vzhičen, in sreča v očeh. Zaključil je stavek in se z gospo odpravil zibat v valčkih in polkah, potem ko je trg sredi vasi – pod vročim soncem, brez sledu sence – že postal plesišče z več sto pari v narodnih nošah. Plesalo je mlado in staro, potem ko sta prva zaplesala Dana in Ivan.

In se ne bi mogli načuditi organizatorjem, ki s praznikom za tisoč noš in več tisoč ljudi znajo povezati pretekli in sedanji čas, in zaledju slovenskih društev, ki praznovanju primešajo gostoljubnost. Predvsem pa se ne bi mogli načuditi tolikim mladim obrazom, ponosnim na svoje noše, zlasti ob dejstvu, da je od zadnje Kraške ohceti poteklo devet let. Mnogi med njimi so bili takrat v otroških letih, drugi v mladostniških, zdaj so na poti odraslosti, v vsakdanjem življenju in v vseh smislih so sodobni, tehnološki, povezani z vsakim kotom sveta, a so prišli na ohcet pokazat, da želijo biti del praznika in skupnosti, ki ga praznuje.

Kraška ohcet, ki proslavlja tradicijo in, v protitoku, ne objavlja na Facebooku, Twitterju ali Instagramu, ima zdaj njihov mladi obraz. Zanje je privlačna tudi zato, ker je vse skupaj tako zelo avtentično, tako zelo doživeto, tako zelo resnično.