PISMA IZ LJUBLJANE: Moderna družba, toda z zadržkom

Dogodki doma in v svetu se intenzivno vrtijo, temu ustrezna je negotovost, s katero se zaganja naš človeški svet. Kam? Spomnili smo se »dneva D«, nastopa ZDA v drugi svetovni vojni v pomoč Evropi, toda letos je bila slovesnost obeležena z ostjo proti takratni zaveznici v zmagi nad nacifašizmom, današnji Rusiji, ki je za to zmago dala največ žrtev. Začelo se je evropsko prvenstvo v nogometu, ki ga je Slovenija dobro začela. Odvile so se evropske volitve. Evropske države želijo biti v koraku s sodobnim časom, hkrati pa se izražajo obrambno in konservativno. To protislovje se kaže tudi v Sloveniji. Velik del slovenske družbe politično nastopa desno sredinsko in v svojih idejnih olikah tradicionalno. Ko gre za individualne izbire, ki zadevajo osebno življenje (rojstvo, partnerska zveza, smrt), pa se slovenski ljudje odločajo izrazito liberalno. To so pokazali rezultati referenduma, kjer je ljudska izbira pokazala večinsko naklonjenost zahtevnemu moralnemu vprašanju evtanazije. Šlo je za posvetovalni referendum.

Med dogodki, ki so se odvili v Ljubljani, bi navedel dva, ki sodita na kulturno področje. Prvi zadeva simpozij, ki se je odvijal na slovenski Akademiji, z naslovom Enej Silvij Piccolomini (1405-1464): renesančni papež med dvema svetovoma. Zaradi osebne obveznosti na srečanju žal nisem bil prisoten. Humanista Piccolominija, ki je bil tri leta škof v Trstu, pozneje pa je kot papež potrdil ustanovitev škofije v Ljubljani (1461), kjer se je pred tem večkrat zadrževal, na Primorskem poznamo. O njem je pisal Alojz Rebula v romanu Zeleno izgnanstvo. O tem je na simpoziju govorila Jadranka Cergol, profesorica na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Kot tržaški škof je Enej Silvij posvetil več cerkva v naši bližini, na primer cerkev v Dutovljah na Krasu ali cerkvico ob Erazmovi lipi v Predjami. Kot je s pobudnikoma simpozija, Heleno Seražin (ZRC SAZU) in prof. Markom Marinčičem s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, poudaril Jan Dominik Bogataj (OFM), je bil Piccolomini tisti papež, z imenom Pij II., ki je največ hodil in bil povezan z našimi kraji. Politično gledano je bilo to povezano s Habsburžani, s katerimi je bil Piccolomini v tesnem stiku in so prav v tistem času, po smrti zadnjega Celjskega grofa Ulrika II., dobili nadzor nad slovenskimi deželami, od Koroške do Trsta in Kvarnerja.

Udeleženci simpozija, filologi in poznavalci zgodovine umetnosti, Stanko Kokole, Samo Štefanac, Jaka Klasinc, Anja Božič, Aleš Maver, Gregor Pobežin, Janez Mlinar, Tjaša Šimunič, so ob prej omenjenih prikazali literarno humanistične prvine Piccolominijevega dela, ki nakazujejo kulturo renesanse. Trenutno se prevajajo nekatera njegova pisma, iz obsežne korespondence, ki jih je napisal v Ljubljani, kjer se je zadrževal več mesecev, ko je vodil tržaško škofijo. Prevaja se tudi njegovo zgodnejše literarno delo O dveh zaljubljencih. Enej Silvij je znan tudi po svoji - med papeži verjetno najobsežnejši - avtobiografiji, za slovensko zgodovino pa je posebej pomemben, ker je pisno dokumentiral tradicionalni obred ustoličevanja vojvod na Koroškem, kar je verodostojni zgodovinski pisni vir tega obreda. Prekinil se je prav v njegovem času, s kraljem in nato cesarjem Friderikom III. Habsburškim. Da je zgodovinska stroka prepoznala vrednost te osebe in jo skuša postaviti v relevanten okvir tedanjega časa, se mi zdi dobrodošlo.

Drugi dogodek pa je bil doživet ogled dokumentarnega filma o Milku Bambiču (1905-1991), vsestranskem tržaškem umetniku. Film je režiral Radovan Čok, kot producentka in scenaristka pa je sodelovala Slađana Vide. Film so po prvih prikazih v Gorici in Trstu predvajali v nekaterih mestih v Srbiji, zdaj pa smo si ga lahko ogledali tudi v Ljubljani. Samosvoja osebnost Milka Bambiča, ki je bil ustvarjalni sopotnik likovnih umetnikov v pred in povojnem Trstu, mladi prijatelj Srečka Kosovela, je vsekakor vreden širšega kulturnega beleženja. O njem v filmu prisrčno nekaj povedo pesnik Marko Kravos, likovna kritičarka Jasna Merkù, umetnostni zgodovinar Peter Krečič in likovni ustvarjalec Franc Vecchiet. Zaradi vsestranskega in zrelo igrivega ustvarjalnega duha Bambič spominja na našega lokalnega Leonarda da Vincija. Žal v dvorani, poleg filmskih strokovnjakov, ni bilo veliko ljudi. Kje so tisti, ki so jih polna usta o modernosti in kreativnosti?