Ne sveti, temveč čisto človeški Berlinguer

Knjige in filmi, ki govorijo o velikih osebnostih, včasih zapadejo v povzdigovanje in poveličevanje teh osebnosti, kar je lahko zelo moteče. Tej skušnjavi se je spretno izognil Andrea Segre, režiser filma Berlinguer - La grande ambizione (Berlinguer-Velika ambicija), ki pokojnega voditelja nekdanje komunistične stranke Italije (KPI) prikazuje v povsem normalni luči, brez pretiravanj in nepotrebnih olepšav.

Enrico Berlinguer (1922-1984) je bil karizmatična osebnost, kar pa Segre ne pretirano izpostavlja. V filmu vidimo, kako se doma igra z otroki, kako jadra na morju rodne Sardinije in kako se s toplino spominja matere ter njene bolezni, ki je spremljala njegovo otroštvo.

Presenetljivo podoben

Film je seveda tudi politični film. Vlogo Berlinguerja odlično igra Elio Germano, ki je presenetljivo podoben vodji KPI tako v kretnjah, kot v hoji, stalno s cigareto v ustih in s tipičnim sardinskim naglasom.

Majhen in navidezno krhek, skoraj nebogljen moški, a z močnim značajem in železno voljo. Ta v filmu prihaja do izraza predvsem času, ko se je Berlinguer postopno, nato vse bolj odločno in na koncu brezkompromisno oddaljil od Sovjetske zveze in njene vsemogočne komunistične partije. S tega vidika je ključen trenutek, ko s partijskega finančnega resorja razreši Armanda Cossutto, ki je nadziral ter usmerjal finančno pomoč iz Moskve, in ga zaupa Gianniju Cervettiju.

Atentat v Bolgariji

Film se začenja v Bolgariji, kjer je bil leta 1973 Berlinguer žrtev atentata. V avtomobil, v katerem se je peljal, se je zaletel tovornjak, italijanski politik je bil ranjen, v trčenju je umrl mladi bolgarski tolmač, ki ga je spremljal na obisku. Okoliščine dogodka niso bile nikoli uradno pojasnjene, a iz filma je razvidno, da ni šlo za navadno prometno nesrečo, temveč za nekaj drugega.