PERSPEKTIVE: Zdravljenje človeka

Človekove pravice so osnovne pravice in svoboščine, a tudi pravni institut, s katerim je urejen odnos med posameznikom in družbo. Odnos med posameznikom in družbo je po eni strani vrlina človeške vrste, po drugi pa naboj, ki to vrsto lahko hladnokrvno uniči.

Zaradi nuje po urejanju tega reaktivnega odnosa med človekom in družbo smo po grozotah druge svetovne vojne začeli konkretneje razmišljati o pravicah, ki bi ščitile in obenem omogočale človeško dostojanstvo. Treba je bilo zbrati, zapisati, uzakoniti in nenazadnje še sprejeti dejstvo, da ima človek pravico do obstoja in da lahko živi svojo bit prosto, seveda v mejah spoštovanja svobode in dostojanstva drugega.

Po šestinsedemdesetih letih so v marsikateri družbeni (re)organizaciji členi Splošne deklaracije človekovih pravic (1948, Združeni narodi) samo členi, saj so izgubili svojo »humanitarno«, človečno komponento. Kaj to pomeni? Da človekove pravice dojemamo zgolj kot seznam pravil, ki ščitijo in po katerih se moramo ravnati posamezniki, skupnosti in države. Pravila lahko, včasih tudi z užitkom, kršimo, nato prosimo odpuščanje in svet gre dalje. Vendar so človekove pravice abstrakcija, nekakšna vera, ki prebiva v vsakem izmed nas. Človek je utelešenje človekovih pravic, njihova fizična, materialna in konkretna podoba. A človekove pravice presegajo posameznika.

Dokaj samoumevno je za nas, že po rojstvu srečne privilegirance, da se »vsi ljudje rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice« (1. člen). Vendar dejansko ni tako in videli smo in še vedno opažamo, da lahko človek posveča ves svoj obstoj nenehnemu boju proti zatiranju tistih pravic, ki so mu bile prikrajšane ob rojstvu, ker je prišel na svet kot temnopolt, reven, homoseksualec ali ženska.

Vsak posameznik tudi nima zagotovljene pravice »v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem« (14. člen). V Evropi, in ne samo tu, politična agenda in politična priljubljenost (žal) temeljita na iskanju najboljše strategije za omejevanje priseljevanja in celo odvračanje tistih ljudi (večinoma temnopoltih, drugačne veroizpovedi od večine izmed nas in revnih), ki bežijo pred grozotami nečlovečnosti. Če bi vsak izmed nas prekoračil oklep »pravila« in si poskusil samega sebe predstavljati na vojnem območju, prežetem s smrtjo, lakoto, nasilnostjo in bolečino, bi se prioritete verjetno uredile same po sebi.

Privilegiranim je dokaj jasno, da imamo kot pripadniki družbe »pravico do socialne varnosti« ter da smo »upravičeni do uresničevanja ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic« (22. člen). A če pogledamo onkraj mreže, tudi zelo konkretno onkraj mreže ob tržaški železniški postaji, tam najdemo na stotine prosilcev za azil, ki živijo v popolnem stanju zanemarjenosti in marginaliziranosti vsem pred očmi. Belci, Evropejci, moški in tudi ženske verjetno ne bi nikdar doživeli česa takega na lastni koži. A vendar oblasti izvajajo natanko to: z dvojnimi merili legitimirano, na podlagi neizrečenega, a vseprisotnega perverznega privilegija.

Za konec moramo spregovoriti še o diskriminaciji in o neupoštevanju temeljnih človekovih pravic na področju spola, spolne usmerjenosti in spolne identitete. Tu se argumentacija nekoliko zavleče in presega obseg razprave z le nekaj skromnimi besedami. A vendar nam lahko za začetni premislek zadostuje že, da so v italijanščini človekove pravice zapisane kot »diritti dell’uomo«. Če ne razumete, kje je tu paradoks, vas vabim, da si stavek še enkrat preberete.

Nenazadnje 23. člen omenja, da ima »vsakdo, brez vsakršne diskriminacije pravico do enakega plačila za enako delo«. Ženske v Evropski uniji še vedno zaslužijo manj kot moški. Povprečna razlika v plačah med spoloma v EU leta 2023 je 13-odstotna. Prav tako so ženske na vodilnih mestih izjema. In ženske kot ženske se dnevno znajdemo in se prebijamo v družbi, ki je nastavljena za ohranjanje nepravičnosti.

Nekako tako kot velja pri zdravljenju, velja tudi za človekove pravice: gre za zdravljenje vzroka, ne pa simptoma. Ukvarjati se moramo s tem, kar gre onkraj pravil in prava. Ukvarjati se moramo z zdravljenjem človeka, ker ga je čas okužil in premamil do te mere, da uporablja zlo za doseganje namišljenega miru.