PERSPEKTIVE: Ulica je moj dom

Zadnji večer v Bangkoku sem ostal sam. Prijatelj je že odletel domov. Od zgodnjega popoldneva sem taval po ulicah starejšega dela mesta in opazoval dogajanje. Usedel sem se na stopnico pred zaprto trgovino. Na tej točki sem obtičal in približno dve uri na skrivaj občudoval različne prizore pred sabo. Začelo se je mračiti, zato sem bil v temnem kotičku kar neopazen. Turistična ulica je bila zelo obljudena. Neonske luči vseh barv, table z napisi, glasba je odmevala iz lokalov. Tajske ulice so zelo barvite, kičaste. Tajci imajo poseben okus. Precej različen od našega. Tudi njihov način življenja je zelo drugačen. Zdi se mi, da so ljudje bolj sproščeni. Vedno so nasmejani in skromni. Ko stopiš do stojnice, v trgovino ali v restavracijo, se ti nasmihajo. Ob nakupu se vedno zahvalijo z rahlim poklonom glave in s sklenjenimi dlanmi, ki jih približajo prsom. Tudi kot obiskovalec tako po kopici dni zapadeš v ta mehur veselja in gostoljubja in kar naenkrat se ti zdi življenje enostavnejše. Korak je lahek, človek ti je bližji. Ko stopiš do neznanca in ga vprašaš za informacijo ali se iz čiste radovednosti spustiš z njim v pogovor, prav začutiš, da je z veseljem delil s tabo del svojega časa.

Nasproti mene, na drugi strani ulice, punca kadi cigareto in pleše v ritmu glasbe. Pred njo je stojnica s tropskim sadjem. Ponuja sveže sokove in sadne kupe. Ko stranka stopi do prodajalke, se ji ta nasmehne in zahvali. In to čisto vsakič. Ena, dve, tri ... V tistih dveh urah se je za sok odločilo približno sto petdeset ljudi. Okvirna ocena. Takšnega gostoljubja in hvaležnosti nisem videl še nikjer.

Črede turistov se sprehajajo vzdolž ulice in vtis imam, da večina ne ve, kaj bi s sabo. Z resnimi obrazi izgubljeno tavajo skozi dan. V bližnjem lokalu za mizo sedijo tri Francozinje. Predvidevam, da so iz Francije, saj sem se z njimi že dvakrat križal in slišal, kako so se pred trgovino s tetovažami odločale, ali bi vstopile ali ne. Videl sem, da so se ustavile pred tremi različnimi trgovinami, toda niso bile videti povsem prepričane in so na koncu le opustile prvotni načrt. Sedaj ob hrani zdolgočaseno srebajo koktajle, tu pa tam izmenjajo kakšno besedo, večino časa preživijo med tipkanjem in pošiljanjem sporočil po telefonu. Sprašujem se, zakaj se človek tako težko prepusti trenutku. Sploh mi, prebivalci zahodnega sveta. Mogoče je to povezano z nezadovoljstvom.

Stremimo k temu, da bi zaslužili več, da bi imeli bolj prepoznaven avto, lepšo uro, lepšega partnerja, da bi si počitnice privoščili v najbolj IN hotelu (pazi, v najbolj IN, ne pa v najboljšem). In to vse poslikamo in objavimo na družbenih omrežjih, da svojim prijateljem in svetu pokažemo, kako neverjeten je naš vsakdan. Toda ali ni tako početje pretvarjanje? Svojo praznino polnimo z navideznim veseljem, z željo, da bomo jutri le dosegli slavo.

Saj je dobro, da si človek želi napredovati. V nasprotnem primeru bi še vedno živeli v jamah. Toda hvaležni moramo biti za to, kar imamo danes. Bi lahko bilo bolje? Seveda. Vendar pa bi lahko bilo tudi veliko slabše.

Preden sem letel na Tajsko, sem teden dni potoval po Pakistanu. Revščina vlada v večini države, a ljudje v nekaterih predelih živijo v še hujših okoliščinah kot drugi. Umazanija, šole ni, pitne vode tudi ne, nikakršnega udobja ni, vsaj ne takega, kot ga pojmujemo mi. Stopnja onesnaženosti je zelo visoka. Reke so mrtve, polne plastenk, cunj in na mestih, kjer struga zavije in voda stoji, se okrog skal nabira belo-rjava pena, posledica kdove kakšnih odpadnih tekočin. Ozračje je stalno nasičeno z meglico smoga. Kljub vsemu pa so ljudje tam srečni in nasmejani. Pripravljeni, da s tabo delijo svoj čas in te pogostijo.

Tako na Tajskem kot v Pakistanu sem med prebivalstvom opazil veliko interakcije. In če pomislimo, sta interakcija in druženje bistvo življenja. Ljudje se družijo ves čas in ob vseh priložnostih. Bazarji so srce mesta. Živi kaos. A kaos je pravi motor življenja. Kjer je red, vse stoji in nič se ne zgodi. Zato nesrečneži, prepustimo se kaosu. Ta ustvarja prostor, iz katerega se lahko kaj rodi.