PERSPEKTIVE: Prerojeni feniks ali praženi piščanec?

Pogrebščina za njegovo sestrično se je približevala koncu. Oziroma se je že zdavnaj končala. Andi je ostal še zadnji za šankom vaške gostilne in z zamegljenimi očmi gledal v polprazen kozarec. Bil je konec avgusta in po vasi so kot vsako poletje divjali turisti. Mlajši, starejši, vsi pa so z njegovo vasico ravnali kot z nekakšnim gorskim luna parkom. Ampak danes ga to izjemoma ni brigalo. Bil je pijan. In osamljen.

Okoli njega so plesali mladi turisti, ki se verjetno niso zavedali, da je v prometni nesreči ravnokar umrla mlajša sestra tako ali tako mladega lastnika vaške gostilne. Andija pa ni več nič brigalo in je začel plesati z njimi. Poskusil se je tudi pogovarjati, a ga niso razumeli. Ali ga bolj verjetno niso hoteli razumeti. Zakaj bi hoteli plesati s kmetom?

Andi ima 34 let. Približno enako kot oni. Celo svoje življenje je volil, kot je bilo treba. Kot sta mu zapovedala lokalna politična barona, Sepp in Fritz. No, nihče ni nikomur ničesar ukazoval. Ampak županski kandidat je bil eden, Sepp. V sosednji dolini je županoval Fritz, ki je obenem sedel v dunajskem parlamentu. Andi ni bil velikokrat na Dunaju. Zakaj pa naj bi zahajal tja, štiri ure daleč? Vsi tisti, ki so se odpravili tja, se tako ali tako niso vrnili normalni. Vsi naši otroci, ki gredo na Dunaj, se vrnejo zeleni ali rdeči, je pomislil.

Ne, treba je bilo voliti za naše. Za našo skupnost, za našo zdravo kmečko pamet. Za tiste, ki še verjamejo v moč, vero in zvestobo. Za tiste, ki hočejo zaščititi našo Avstrijo. Ampak kam je šla zaščita naše Avstrije?

Pred nekaj urami so morali v vasi reševati avto na vodik. Nekje pri Dörflu je obtičal in se ni premikal več, zato je moral Hansi priti ponj s pickupom in prikolico. To je ta njihova modernost, avti, ki se ne premaknejo več.

Ko so kazalci pokazali štiri zjutraj, je sezonska natakarica iz bližnjega mesteca pospremila Andija k vratom. Treba bo domov, krave bodo morale kmalu jesti. Andi pa sploh ni bil v stanju, da bi lahko karkoli delal. Zakaj pa naj bi.

Te njegove krave pa so tako ali tako vedno manj vredne, si je pravil. Zakaj naj bi se sploh še kdo ukvarjal s kmetijstvom. Po planinah spet razsajajo volkovi in Bruselj noče odrediti njihovega odstrela. Tudi dunajski ministri ti ne morejo - ali nočejo - pomagati. Bruselj pa bi zdaj rad zmanjšal kmetijske površine. In kaj bo potem z Andijevim govedom? Tudi tega hočejo prepovedati, ker je preveč škodljivo za okolje. Kaj bo delal potem? Drugih služb v teh krajih ni veliko. In brez študija je težko dobiti kaj spodobnega.

Vse dobre službe so itak pobrali migranti. Tisti, ki sploh delajo. Potem so tisti v mestih, ki samo konzumirajo droge in prejemajo socialne transferje. No, Irmi mu je pripovedovala o njih in bral je v Kronen, ampak videl jih ni nikoli. Na vasi itak ni teh stvari, tukaj še skrbimo eden za drugega. In tudi tukajšnji migranti so večinoma dobri. Andi se ni mogel spomniti niti na enega samega kriminalca. Vsi so poznali Romana, vodjo strežbe v Gostilni pri Pošti. Po petnajstih letih je imel še vedno malo čuden naglas in ni najboljše razumel stroge tirolščine, ampak je v redu fant. Vsako leto se za nekaj tednov vrne k družini, ko je malo manj dela. Tudi v drugih hotelih delajo skoraj sami tujci. Tujci, sorodniki lastnikov, ampak ti raje poveljujejo kot delajo, in seveda tisti, ki jim ni uspelo zbežati iz doline.

In na Dunaju ni nikogar, ki bi vse to hotel zaustaviti. Ki bi nam vrnil perspektive za prihodnost. V sosednji dolini nimajo več smučišč, prebivalcev je manj kot sto in razmišljajo o ukinitvi občine. Na drugi strani, kjer poveljuje Fritz, smo imeli ledenik, ki ga skorajda ni več. Poleti so avstrijski smučarji trenirali tam, zdaj morajo leteti v Argentino. Ampak kaj hočemo, ledeniki se pač topijo. In Karl, kancler, ampak Andiju se je predstavil kot Karl, je pred kratkim prišel na obisk v dolino in rekel, da noče tujcev, da noče diktatov iz Bruslja, da noče teh čudnih okoljskih politik in zanj je edini možni avtomobil na dizelski pogon. Ampak zakaj obljublja boj proti tem stvarem, ki so se pojavile pod njegovo vlado?

Obiskala nas je tudi namestnica Kickla. Zakaj ne bi enkrat zaupali njim? Saj so se zadnjič dobro odrezali. On se bo boril za nas. Karkoli že smo. Avstrija bo spet Avstrija.

Ali se bo bolj verjetno vžgala in iz pepela ne bo prifrčal prerojeni feniks, temveč praženi piščanec.