Prijava
Dark Theme
Vse bolj imam vtis, da užitek ob debatiranju izumira, da v današnjem svetu vsi debatiramo samo zato, da bi prevladali nad sogovornikom. Nekako totalitaristično. Vse ali nič. In ob tem imam še vtis, da postaja napadanje sogovornikov vse ostrejše. Sogovornika moramo pokopati, ga uničiti scela. Stranski učinek tega je polariziranje družbe. Naj pojasnim: če pogledamo predsedniško kampanjo v Združenih državah Amerike, lahko opazimo, kako debata postaja vse ostrejša z vse osebnejšimi napadi na nasprotnika, to pa posledično polarizira družbo, ki kot spužva absorbira verbalno nasilje in ga procesira v družbeno politično nezadovoljstvo z izbruhi fizičnega nasilja.
Pri vsem tem me skrbi, da se ta modus operandi zaskrbljujoče širi tudi pri nas v Evropi. Mogoče tega v Italiji še ni tako močno opaziti, a če se ozrem v druge evropske države, dobim vtis, da se to že pojavlja. Na zadnjih parlamentarnih volitvah v Španiji, se je na primer debata med desnico, predvsem med ekstremno desnico s stranko Vox na čelu, in levico s koalicijsko stranko Sumar na čelu, izredno zaostrila. Desnica je družbo spodbujala k mobilizaciji za preprečitev državnega udara, ki naj bi ga levičarji izvajali v državi. To hujskanje k nasilju je doživelo višek po ustanovitvi nove Sanchezove vlade. Tiste, ki ste pozorno spremljali novice v zadnjih letih, mogoče vse to spominja na že videno zgodbo, ki se je končala z napadom na Capitol Hill, dvodomni sedež parlamenta ZDA. Podobno se je zgodilo tudi na Poljskem in v Sloveniji po zmagi levih, oziroma boljše rečeno ne desnih strank, čeprav se je tu stvar razvila veliko bolj mirno kot v ZDA.
Tudi pri nas v Italiji debata postaja vse bolj ostra, predvsem v desničarskih vrstah. Obenem se mi zdi, da se je fašistični diskurz normaliziral in ga danes sprejemamo kot enakovrednega ostalim. Družba se ne več močno zgraža več nad priznavanjem priljubljenosti fašističnih idej in priznavanjem pripadnosti tem ideologijam. Fašisti ponovno prevzemajo javnost in to lahko počno, ker ne naletijo na konkretno zaustavitev na drugi strani. Ne vem, ali ste kdaj videli znano fotografijo, upodabljajočo starejšo gospo, ki na shodu s torbo udari mladega neofašista. Ne spodbujam k nasilju, naj bo to jasno, a imam res občutek, da v današnji družbi, v kateri posvečamo veliko pozornosti svobodi izražanja vsakega posameznika, puščamo preveč svobode nacifašističnim idejam.
Vse to je tragikomično, če malce pomislimo, ker nacifašistična ideologija v bistvu nasprotuje svobodi izražanja. S pretvezo svobode govora torej omogočamo nasprotnikom te iste svobode vse večjo svobodo izražanja. Preprosto je biti fašisti v demokratični družbi, težko pa je biti demokratični v fašistični, pravi znani stavek. Res upam, da ne bomo tega nikoli več doživeli, čeprav drži tudi, da v Italiji v zadnjem času novice niso preveč spodbudne.
Priča smo bili legitimaciji osebe, ki je na koncertu v Milanu ob navzočnosti Liliane Segre in drugega najvišjega položaja v državi zakričala: »Naj živi antifašistična Italija!« Kmalu za tem smo bili v Rimu priča množičnemu izvajanju fašističnega pozdrava ob obletnici umorov na ulici Acca Larenzia, vendar hitrost odziva policistov tam ni bila enako hitra. Kmalu za tem smo bili soočeni z odločitvijo sodišča, da fašistični pozdrav, ki ga med drugim neprimerno imenujejo rimski pozdrav, sam po sebi ni kaznivo dejanje. Vse to nam dokazuje, da je bilo lobiranje fašističnih gibanj uspešno, saj jim je uspelo fašizem očistiti močne negativne konotacije in ga nekako omiliti in ponovno pripeljati v vsakdan. Veliko težo ima tudi nepoznavanje zgodovine.
Ta teden bomo proslavili dan spomina, dan ko se spominjamo na žrtve holokavsta, vrhunca nacifašističnega sovraštva. Zanima me, koliko ljudi je v življenju vsaj enkrat obiskalo Rižarno in koliko ljudi bo v soboto na najbližjem spomeniku počastilo padle zaradi nacifašističnega sovraštva. Vsi imamo moralno dolžnost, da se družbeno-politično angažiramo in ne dopustimo, da nepoznavanje zgodovine omogoči ponovno vladavino nedemokratičnih idej.
