PERSPEKTIVE: Medgeneracijske razlike vrlin

Ko se pogovarjam s pripadniki starejših generacij, mi pogosto očitajo, da mladi danes nismo vzdržljivi in da se stalno pritožujemo. Tudi nekoč mladim ni bilo lahko in nasprotno od nas so morali vedno garati. Starejši pravijo, da nam ni tako hudo, če namesto tega, da sprejemamo slabo plačana dela, raje pohajkujemo.

O tem večkrat resno razmišljam in priznati moram, da se s tem ne strinjam povsem. Mogoče je res, da se mladi danes pogosteje pritožujemo kot prejšnje generacije, ampak po drugi strani se mi zdi, da znamo bolje ubesediti to, kar nam ni po godu ali nas teži, poleg tega pa namenjamo čustvom oziroma razpoloženjem več pozornosti. Drugi vidik, ki vpliva na naše vedenje, pa je cena življenja ali bolje rečeno inflacija. Pred kratkim sem se staršem pritoževal nad svojo plačo oziroma nad tem, da je prenizka, da bi lahko brezskrbno živel, in me je mama okarala, rekoč, da je ona pred petnajstimi leti prejemala enako vsoto, kot jo jaz danes, ko sem šele na začetku delovne dobe.

Mamin argument drži, če primerjamo le mesečno plačo, pade pa vsaj deloma v vodo, če mesečno plačo primerjamo z njeno kupno močjo. Oglejmo si na primer ceno najbolj priljubljenega avta v Italiji, fiata pande. Najosnovnejši model tega avtomobila je leta 2010 v Italiji stal približno 8.500 evrov, danes pa bi za enak model odšteli 15.900 evrov, torej skoraj dvakrat toliko. Kvaliteta in tehnologija avtomobila sta zagotovo napredovali, pa kljub temu stane skorajda dvakrat toliko. Podobno je danes veliko dražja cela vrsta drugih stvari. Cene nepremičnin, tako za nakup kot za najem, se ne gibljejo daleč od opisanega. Vtis imam, da se je kvaliteta življenja poslabšala v vseh aspektih, kar za nas mlade ni več sprejemljivo.

Mladi se v tem sistemu, v katerem na glas izražamo svoje nelagodje, počutimo neslišani. Četudi bi se pritoževali v prazno, pa je naše nelagodje simptom neke stiske, duševnega stanja, ki si zasluži posluh in pozornost. Ampak vsi vemo, kako se duševno zdravje obravnava v Italiji: kot luksuz, kot nepotreben dodatek resnejšim težavam. Ljudje, ki priznajo, da imajo duševne težave, so stigmatizirani, nanje se kaže s prstom in se jih obravnava kot šibke. In poudarek je prav na priznavanju nelagodja, saj menim, da imamo vsi nekaj, kar slabo vpliva na naše duševno zdravje, in da se ljudje preprosto razlikujejo med tistimi, ki si to priznajo, in tistimi, ki ne.

V Italiji še vedno obsojamo osebe, ki na prvo mesto, pred zaslužek in uspeh, postavljajo psihološko dobrobit. Podobno smo videli med minulimi olimpijskimi igrami. Opazna je bila zelo velika razlika med pripadniki naše mlade generacije in ostalimi, tako športniki kot pripadniki splošne populacije, ki so zelo ravnodušno obsojali športnike in športnice. Primer Gianmarca Tamberija, športnika, ki je zaradi ledvičnih kamnov obležal in dal prednost dobrobiti, ne pa uspehu, je le eden izmed zloglasnejših primerov. Podobno je dokazal tudi Thomas Ceccon, ki je oboževalce prosil, da naj ga za njegov psihološki dobrobit ne seksualizirajo in mu pustijo dihati.

Drugačno razumevanje uspeha prikazuje tudi primer plavalke Benedette Pilato, ki je v intervjuju izrazila veliko zadovoljstvo nad doseženim četrtim mestom, na drugi strani mikrofona pa se je srečala z presunjenostjo in presenečenjem nad njenim veseljem, kot da četrto mesto tega ne bi bilo vredno, saj se lahko veselimo samo zlata ali vsaj medalje.

Vse pogosteje smo priča pripadnikom mlajše generacije, ki poudarjajo drugačne cilje kot pripadniki prejšnjih generacij. Srečujemo pa se s sistemom, ki tega ni vajen in ceni druge vrline kot mi. Od tega spopada vrlin pa se lahko vsa družba nekaj nauči: mladi bi lahko več pozornosti namenjali materialnim dobrinam (ljubezen ne plača položnic, rečem ob koncu vsakega meseca), starejše generacije pa nematerialnim vrlinam, ki so za nas mlajše tako pomembne. Medgeneracijska izmenjava je zares pomembna in lahko vsem prinese nekaj dobrega.