PERSPEKTIVE: Bilo je nekoč v daljnih krajih Butalcev

Na meji med Butalijo in Butenijo je nekoč stalo srednje mesto, katerega ime je butalsko zgodovinopisje pozabilo. Verjetno se je imenovalo Butrst ali Butast. V mestu so predniki sodobnih Butalcev zgradili veliko stavbo, v kateri je bila glavnina njihovih ekonomskih in kulturnih dejavnosti. Idila ni trajala dolgo, Butalijani so se kmalu zaljubili v plešastega, reakcionarnega Butalijana, ki je rad hodil okoli z golimi prsmi. Temu Butalijanu in njegovim prijateljem pa Butalci niso bili pri srcu in nekega dne je bodoči literat prisostvoval požigu doma Butalcev.

Dom Butalcev so zatem prevzeli Butalijani, ki so stavbo uporabljali za različne namene. Sto let so Butalci ob pogledu na mogočno palačo ponavljali: Vrnili se bomo; Spet bo naš; To pripada nam. In glej ga zlomka, nekega dne je Butalcem postalo jasno, da bo dom njihovih očetov in dedov - ne pa pradedov, ker je povprečna starost Butalcev previsoka, da bi se s tem ukvarjali že njihovi pradedje - kmalu spet butalski.

Vrstiti so se začeli posveti in sestanki. Butalci so bili namreč razdeljeni v vsaj dva tabora, ki sta bila razdeljena vsak v najmanj dve struji, te pa v vsaj po tri geografske enote, v katerih je bilo več skupinic somišljenikov, ki jih je imela vsaka vas vsaj po štiri, vsaka skupinica pa je imela pet skupin Whatsapp, v katerih so vesele druščine govorile slabo o odsotnih.

Vsak Butalec je bil v štirih skupinah Whatsapp, v peti so slabo govorili o njem. V manjših vaseh so bili Butalci prisiljeni razviti več osebnosti in sami sebe sovražiti na več načinov. Butalci se niso smeli imeti radi, tudi ko bi se lahko, so se morali spreti. V zapuščenih vasicah pa so se, odvisno od lege, sovražili medvedje, merjasci, nutrije, lisice in jeleni.

Sestanki za dogovore o tej in drugih butalskih stavbah so bili zaradi vsega tega zelo naporni. Vsaka butalska struja je imela svoje poante, želje, interese in sovraštva, ki so bila neskladna s politteološkimi prepričanji vseh drugih Butalcev, kaj šele s prepričanji bojevitih butalskih nutrij. Veliki Butalci so govorili o trženju in ekonomskih perspektivah, srednji o kulturnem udejstvovanju, mali pa so imeli, kadar jih je kdo sploh poslušal, sila nejasne ideje. Veliki Butalci so maltretirali srednje Butalce, ki so zato razvili stockholmski sindrom in se deloma zaljubili v velike Butalce, najraje pa so se izživljali nad malimi Butalci. Butalcem ni bilo nikoli dolgčas.

Bili so nadvse ustvarjalen in umetniški narod. Največji umetniki so bili sicer butalski blagajniki. Nekateri Butalci so začeli svojo umetniško, ustvarjalno oziroma literarno žilico dojemati kot socialno poslanstvo. Podobno kot je Springsteen začel prepevati o revščini in opustil balade o spolnih odnosih s hčerkami delodajalcev.

Vsak Butalec je moral imeti tudi vedno prav. Predvsem ko o zadevah ni vedel ničesar. Zato je začel vsak razvijati svojo vizijo za razvoj butalske stvarnosti v delno butalskem mestecu. Vrstile so se bolj ali manj strokovne butalske raziskave in študije. Dom Butalcev so zgradili, ko jih je bilo več in so več delali. Ko pa jim ga je Butalija vrnila, jih je bilo precej manj in manj delovno zagnanih. Debatno zagnani pa so bili bolj kot kadar koli prej.

Tudi mali Butalci so radi povedali svoje o butalskem domu. Kadar pa tega niso radi povedali, jih je kdo povprašal. Da ja ne bi na nikogar pozabili, so o domu anketirali tudi osnovnošolske otroke, ki so v 78 odstotkih na vprašalnike narisali gasilce. Butalski otroci so imeli zaradi butalijanskih pustošenj zelo radi gasilce.

Vsak Butalec je moral svojo vizijo za boj in delo predstaviti, kolikor glasno se je dalo, in pri tem čim bolj kritizirati vse druge, kljub minimalnim razlikam. Butalci so se predvsem radi prepirali o tiskalnikih in knjižnih policah, ko sploh ni bilo več bralcev knjig. Eni Butalci so svoje ideje izbruhali frustriranim srednjim Butalcem v obraz. Drugi Butalci so radi polemizirali v javnosti. Nekateri so sodelovali pri kulturnih projektih, a se vseeno strinjali z mladimi Butalci, ki so jih, tudi sami niso vedeli zakaj, kritizirali. Tepanjčani pa so dogajanje opazovali, se krohotali in si - ominozno - mencali dlani.

»Vsi liki in dogodki - tudi tisti, ki temeljijo na dejanskih osebah - so v celoti izmišljeni.«