Na krsti Borisa Pahorja je bila blazinica rdečih in belih nageljnov, ki so ustvarjali tržaški grb – helebardo. Na traku je bil napis Triest Trieste Trst. Nekateri so menili, da je z zgovornim cvetličnim aranžmajem pisatelja počastila Občina Trst, a v palači na Velikem trgu so nam potrdili, da ni tako. Mestna uprava je bila včeraj povsem odsotna ... ali vsaj neopazna. Slovenska vlada je v Trst poslala tri ministre, po informacijah, ki jih imamo na voljo, pa ni na pogrebu pisatelja, taboriščnika, borca za človekove pravice nihče zastopal italijanske vlade, deželne uprave Furlanije - Julijske krajine in Občine Trst. V množici, v kateri je bila tudi senatorka Tatjana Rojc, smo jih zaman iskali: čast italijanskih javnih upraviteljev je delno rešila Maria Teresa Bassa Poropat, nekdanja predsednica Pokrajine Trst.
Včeraj smo spet dobili občutek, da živimo v mestu, v katerem slovenska in italijanska duša nimata enakega dostojanstva. Škoda. Boris Pahor je večino svojega dolgega in bojevitega življenja posvetil ravno temu, da bi ga imeli.