Ko se v spomladanskih dneh bliža velikonočno obdobje, ljudje v sebi občutimo željo po svežini in novih začetkih. Podobno velja za silvestrsko noč, kadar se poslavljamo od starega leta in minulih izkušenj in z novimi cilji in ambicijami stopamo novemu letu naproti. Na spomladansko praznično nedeljo ne pokajo pisane petarde, šumi pa barvna folija, ki skrbno hrani čokoladna jajca in presenečenje v njih, zadišijo sladke pince in potice in za mizo potrosimo snežno beli hren po sveže pečeni šunki. Simbolika velike noči pa presega kulinarične običaje in praznovanje v strogo verskem smislu. Prav tako kot nemoč in trpljenje je univerzalno občutenje tudi upanje in prav to krščanska vera praznuje ob veliki noči.
Pozitivna misel je prava redkost. Kriza pokoronskega časa, vojna na pragu EU, migrantska kriza, nemiri v Sveti deželi in nečloveški dogodki na zemeljskem globusu prinašajo v naš vsakdanjik količino negativnih novic, ki se rojevajo iz neizčrpnega vodnjaka človeške eksistence. V takih razmerah, ko je definicija novice že skoraj avtomatično negativna, je upanje najdostopnejša bilka odrešenja, ki je na voljo vsem ljudem, brez popustov ali darilnih bonov. Kako pa lahko ta bilka postane resničnost, kako lahko sami udejanjimo to prerojenje, to nado, ki se vsakič znova vrača v naša srca in misli v velikonočnem času?
V času, ki je medijsko prenapolnjen z informacijami, nabrekel zaradi negativnih in lažnih vesti, obstaja in ostaja naša možnost po odrešitvi v posluhu. Za tem, da posvetimo trenutek bližnjemu, stoji še cela vrsta drugih, majhnih, a v resnici velikih dejanj, ki jih lahko sami storimo, s čimer se približamo tistemu smislu duhovnega in duševnega miru ter prerojenja. Čeprav pripadam mlajši generaciji, se zavedam, da posameznik ne bo rešil sveta, lahko pa ga v svojem malem izboljša. V času, ki drvi kot visokohitrostni vlak, na katerem je vse poceni, a nič zastonj, se zaustavimo in poklonimo drugim brezplačno, velikodušno darilo. Trpljenje, ki ga Kristus simbolizira na križu, ni tako oddaljeno od nas. S sprehodom po mestu lahko vidimo stisko migranta, ki je preživel brodolom, bolečino ženske, ki je izgubila sina, krhkost brezdomca, ki nima toplega obroka, trpljenje posameznikov skratka, ki nosijo v sebi življenjske zgodbe. V velikonočnem duhu storimo zato kaj, kar bo našemu bližnjemu, neznancu, sočloveku olajšalo obstoj. Bodimo prijaznejši, ker ima vsak bolečino, bodimo nežnejši, ker si vsak zasluži topel objem, bodimo pozornejši, ker si vsak zasluži čas. Nenazadnje pa ne pozabimo nase, saj sta trpljenje in upanje človekovi lastnosti, ki ju je v življenju treba sprejeti, občutiti, z njima sobivati. Zato praznujmo veliko noč v znamenju nežnosti, prijaznosti in posluha, da bomo lahko večkrat priča prerojenju v malem.