OB SLOVESU: Čutil je potrebo

Presenečala nas je njegova pokončna drža, premočrtnost. Presenečala nas je hkrati življenjska sila, ki se je pretakala po njegovi notranjosti in mu omogočila, da je živel 109 let. Prepričal sem se, da se je Boris Pahor oklenil življenja, ko je preživel internacijo v nacističnih taboriščih in se je vrnil od mrtvih. In sem na lastne oči videl, kako se je njegova notranja sila pretakala tudi v ljudi, mlade in stare, posameznike in množice, ki so ga prvič srečali in mu prisluhnili. To se je dogajalo v rodnem Trstu, po Italiji in v Sloveniji, na tujem. Čeprav je bil v enem izmed italijanskih mest, kamor so ga vabili, v dvorani z več sto ljudmi, neznosen hrup, je v hipu zavladala tišina, ko je odprl usta.

Prepričal sem se, da je dolgo živel tudi zato, ker je bilo to, kar je govoril, pomembno. Prepomembno je bilo, da narod, ki rad pozablja, briše ali prireja zgodovino, sliši, kar mu mora Boris Pahor povedati. »Čutim potrebo, da se oglasim.« Tako se je je februarja pred dvema letoma začelo pismo, ki ga je tržaški pisatelj poslal italijanskemu predsedniku. V njem je zapisal: »Dovolite mi, da vam pišem tudi v zvezi z načrtom in obljubo, da bomo Slovenci dobili nekoč požgani Narodni dom ob stoletnici požiga: požgali so ga fašisti, še preden je fašizem prišel na oblast. Tako bi ta moj spis prispeval k vzpostavitvi pravega prijateljstva in italijansko-slovenskega sožitja na solidni zgodovinski podlagi, to ne samo med ljudmi, ki živimo v Italiji, ampak tudi med ljudmi, ki živijo v Sloveniji.« Prepričani smo, da ni naključje, da se je zgodba o vračanju Narodnega doma le kakšen mesec kasneje začela odvijati z nepričakovano naglico. Do razpleta.

Ko je bil ob izidu italijanskega prevoda Nekropole leta 2008 Boris Pahor povabljen v popularno oddajo na državni televiziji, je zahteval, da je lahko govoril o fašističnem nasilju nad primorskimi Slovenci. Ko je italijanska nacionalna televizija včeraj poročala o Pahorjevi smrti, je dosledno navajala, da je vse svoje pisanje in svoje nastope v javnosti posvečal opozarjanju na nasilje in zgodovinsko krivico, ki so jo Slovenci doživeli pod fašizmom. Zgodovinsko resnico so povedali jasno, kot je Pahor znal jasno o njej govoriti. Če odmislimo njegovo literarno zapuščino, smo pisatelju, doma na Kontovelski rebri, že samo zaradi tega dolžni hvaležnost.

V imenu države, ki je za Pahorja izvedela pozno – Nekropola je pri italijanski nacionalni založbi izšla šele leta 2008, medtem ko je med francoske bralce prišla že leta 1990 –, je hvaležnost včeraj izrazil predsednik republike: »... bil je vpliven glas slovenske manjšine v Italiji, jasen in visok literarni izraz dvajsetega stoletja, priča in žrtev grozot, ki so jih povzročili vojne, nacionalizem in totalitarne ideologije, razlagalec kompleksnosti zgodovine svojega ozemlja. V evropski kulturi pušča veliko praznino ...«

Ob vesti, ki nam jo je včeraj navsezgodaj poslala senatorka Tatjana Rojc, da je »Boris odšel to noč«, so se mi v misli neprestano vračale besede, ki sem jih slišal prejšnje dni: »Naživel se je življenja. Grdega in lepega.« Grdega, najgršega. Tudi lepega, zelo lepega, če je novinarskima kolegoma avgusta lani, ob svojem 108. rojstnem dnevu, dejal: pisal bi, o ljubezni. In še to, kar je Boris Pahor v intervjuju, ki ga je z njim leta 2003 za Primorski dnevnik naredil mlajši stanovski kolega Alojz Rebula: »Mislim, da se je kljub vsemu hudemu življenje splačalo, zato ker sem doživel lepoto bivanja, zato ker sem ljubil in bil ljubljen ...«