NOGOMET: Članska ekipa za vsako ceno? Ne, hvala!

Z veliko previdnostjo in hkrati odgovornostjo pišem današnji (kritičen) komentar, ko dobro vem, da se kljub vsem težavam, napakam in hibam vsi trudijo in skušajo na najboljši način izvleči društvo iz kriznega stanja. A hkrati se sprašujem, zakaj je treba vsakič (zelo) bolnega bolnika na vse načine obdržati pri življenju. V naravi je že od pamtiveka obče znano, da se po vsaki smrti rodi nekaj novega.

To pa ne velja za slovenska nogometna društva v Italiji. Teh imamo na Goriškem tri, na Tržaškem kar sedem, čeprav smo jih imeli osem (Gaja se je nogometni ekipi odpovedala). Preveč. Nimamo odbornikov in drugih strokovnjakov, ki bi dostojno vodili klube. Predvsem nimamo nogometašev. Pri proseškem Primorju igrata dva slovensko govoreča igralca. Samo eden pa je pri Primorcu. V obeh klubih pravzaprav skorajda ni slovenskih spremljevalcev, da ne govorimo o trenerjih. Na tribuni ni več vaščanov. Koliko Prosečanov ali Trebencev obiskuje domače tekme obeh ekip? Že večkrat sem jih preštel le na eni roki.

Zakaj društva torej vztrajajo in kljub temu, da so bila že večkrat na robu zaprtja, vpisujejo ekipe (te so brez neke prave duše) v članska prvenstva? Ali ni to potrata energije in predvsem denarja? Zakaj se ne bi raje posvetili mladim in bi raje za uvod sestavili ekipo U8 ali U10? Ali še bolje sodelovali z drugimi slovenskimi društvi?

P. S. Z veseljem in radovednostjo pričakujem (konstruktivne) odgovore na vsa ta vprašanja.