(Ne)Učinek morja

»Hvala za vaše odprto in prešerno srce.« Slovenski predsednik Borut Pahor je včeraj z zahvalo sklenil svoj nagovor na terasi pred domom Alberta Sirka v Križu. Bil je Primorec med Primorci, ki jim (nam) značajska odprtost in prešernost srca prihajata tudi z odprtega morja.

Pogled s terase na Tržaški zaliv in dlje, v smeri slovenske obale, ki pripada istemu morju, je bil čudovit. Izraz »čudovit« se je včeraj rad pojavljal v besedah ljudi, ko so opisovali občutke s predsednikovega sprehoda in postankov po Križu. Med spremljevalci in krajani je hodil sproščeno, nenadzorovano, čeprav so bili med spremstvom varuhi z uniformo in brez nje. Včeraj niso nikogar odganjali, kakor se praviloma dogaja ob obiskih državnikov. Občutek je bil, da se tudi predsednikov obraz zjasni, ko se pripelje na naš konec, med rojake čez mejo. Sredi ljubljanskega dogajanja zadnjih mesecev smo videvali resen predsednikov obraz zaradi napetih političnih razmer v državi. Križani so predsedniku sneli senco z obraza.

Če naj včerajšnji tržaški dan Boruta Pahorja ocenjujemo na osnovi njegovega izraza, potem lahko rečemo, da je postanek v Trstu, v mestni palači, predsednik doživljal z mešanimi občutki. Skrajno resen je bil, ko je predstavnik tržaške desnice »pozabil«, da je bil tja poslan zato, da zastopa deželno vlado. Priložnost je izrabil, da je slovenskega predsednika nagovoril kot politični predstavnik najbolj zadrtih robov desnice, na katere odprto morje Tržaškega zaliva nima učinka. Težko si zdaj predstavljamo, da bo isti politični predstavnik, ki mu je tudi institucionalna drža deveta briga, prišel zastopat deželno vlado – kot je bilo sicer napovedano – na torkovo obeležitev stoprve obletnice požiga Narodnega doma v Trstu in prve obletnice podpisa memoranduma o vračanju palače iz Ulice Filzi Slovencem. V lanskem maju je bil med tistimi, ki so vrnitev odklanjali in javno razlagali, da Slovenci nimajo pravice do njega. Vsakdo je poboljšljiv, a so izjeme ...

Če naj sodimo po včerajšnjih dejanjih (in odmislimo jesenske upravne volitve), je poboljšljivost pokazal župan Trsta. Na pročelju mestne hiše je zaplapolala slovenska zastava, v reprezentančni dvorani je slovenskega predsednika pričakalo občinsko odlikovanje. Vsekakor znamenji spremenjenih časov, relevantni in oprijemljivi znamenji, ki krepita pričakovanje, da bodo obveze o vrnitvi Slovencev v Narodni dom uresničene. Borut Pahor je včeraj na Velikem trgu z jasnimi besedami povedal, da tudi sam to pričakuje: »Prosim tako župana kot deželno vlado, da storita vse, da Narodni dom čimprej stvarno pripade Slovencem, kot smo se dogovorili.«

Slovenski predsednik dobro ve, da ima na Kvirinalu, kar zadeva Narodni dom, zaveznika. Enako dobro ve, da se postopek vračanja ne bo vil v nedogled, če bodo birokratski klobčič pomagali razpletati predvsem v Trstu. Mandat se izteka obema aktualnima predsednikoma Slovenije in Italije. Oba razmišljata o zapuščini. In oba vesta, da bo ta izjemna in evropskega ranga, če bo tudi vrnjeni Narodni dom znamenje tega, da je dvajseto stoletje, ko se je tu zgodovina lomila, za državi-sosedi ad acta, zaključeno.