MUSSOLINI: Kdaj pa Trst in Gorica?

Benito Mussolini je preživel svoj zadnji dan ob Gardskem jezeru, v tako imenovani Salojski republiki, 26. februarja 1945. Tistega dne se zanj ni zgodilo nič posebnega. Bil je le en dan bližji propadu tiste »republike« in lastnemu koncu. Fašističnemu diktatorju sta preostajala le še dva meseca in dva dneva življenja.

Pred desetimi dnevi, 17. februarja, je 67-letni občinski svetnik levosredinske občanske liste Civica Salò Tiberio Evoli, radiolog po poklicu, napovedal predložitev resolucije za preklic častnega občanstva Benitu Mussoliniju, ki mu ga je bil 27. maja 1924 podelil fašistični komisar. Dan pozneje se je župan Francesco Cagnini s predsednico občinskega sveta Roberto Ghirardi dogovoril za datum razprave o napovedani resoluciji v občinskem svetu, 26. februarja.

V sredo je občinski svet občine Salò o njej razpravljal ter jo z glasovi leve sredine odobril.

Natanko 80 let po Mussolinijevem zadnjem odhodu iz Salòja, je odšlo tudi njegovo častno občanstvo.

Župan Cagnini ni izbral datuma razprave v občinskem svetu naključno. Z njim je hotel simbolno zaključiti eno od obdobij občine in začeti novo.

»Corsi e ricorsi storici«, bi temu rekel Giambattista Vico.

Teh je bilo v pokrajini Brescia, kateri pripada tudi Salò, kar nekaj. Od leta 2022, stoletnice fašističnega pohoda na Rim, do lani, stoletnice podelitve častnih občanstev duceju Mussoliniju, se je 14 občin odločilo za preklic častnih naslovov nečastnemu občanu. Po vrsti: Passirano, Bedizzole, Provaglio d’Iseo, Sarezzo, Ome, Villa Carcina, Chiari, Cellatica, Bovezzo, Rodengo Saiano, Nave in (oktobra lani) Gussago, kot sta včeraj v krajevnem dnevniku Bresciaoggi spomnila Valentino Rodolfi in Luciano Scarpetta. »S simbolnim, a bistvenim aktom so se ogradile od tiste preteklosti, tiste ideologije in grozodejstev tistega obdobja,« sta zapisala.

In pri nas?

Tudi pri nas bi lahko storili nekaj podobnega, a niso.

Občina Gorica ni izkoristila ponujene priložnosti Evropske prestolnice kulture, da bi se simbolno znebila častnega meščana Mussolinija in s tem bistveno dokazala, da ji je sodelovanje s čezmejnim območjem resnično pri srcu. Tako črni oblak iz stoletne preteklosti še vedno lebdi nad njo.

S Trstom je še huje. V Gorici so, vsaj, razpravljali o preklicu častnega občanstva Mussoliniju, v Trstu niti tega doslej niso zmogli. Trst je desničarsko mesto, pravijo, in bo kar držalo. A vsaj v dveh obdobjih, Illyjevem in Cosolinijevem, je imela leva sredina možnost, da to stori. Pa ni.

Lani je tudi v Trstu preteklo sto let od podelitve častnega meščanstva Mussoliniju. Časopisi so o tem pisali, vedelo se je za to žalostno obletnico. Pa se ni našel nihče, ki bi v občinskem svetu zastavil vprašanje o umestnosti imena fašističnega diktatorja na seznamu častnih občanov.

Čez slaba dva meseca bo 25. april, 80. obletnica osvoboditve. Nova simbolna priložnost, da bi v Trstu obračunali s to sramotno stranjo njegove preteklosti.