MIKLAVŽEVA VREČA: Prej in potem v plastični škatlici

Na belem papirju, v prozorni plastični škatlici, v pisavi, ki ni moja, piše: Crash Test Dummies, Mmm Mmm Mmm. Avdiokaseta še vedno deluje, pesem, ki me takoj popelje v devetdeseta leta (izšla je leta 1993), se poveže z verigo spominov in občutij. Ali je to nostalgija?

Obstajajo prelomnice v življenju: nek »prej« in nek »potem«. Življenje v lirah, štetje kovancev v evrih. Svet pred internetom, svet brez prenosnih telefonov. Iz knjig lahko izvemo, kako je bilo hoditi po mestih, ko še niso obstajali avtomobili, ko so bile električne napeljave v hišah zelo redke. Nek prej in nek potem.

A redkokdaj se je val nostalgije po nekem »prej« tako globoko zasidral kot v malo, plastično avdiokaseto. Letos sem na lastne oči videl nekaj mladih (nekateri so delali pri mojih projektih), ki so imeli v torbi walkman in so poslušali avdiokasete. Moje presenečenje je bilo na višku. Vedel sem, da doživlja kaseta neko novo mladost, a do te mere, da se nekdo v času Spotifya, Apple Music, YouTuba ipd. odloči za kaseto ... Zakaj se nekdo odloči, da leta 2024 posluša precej slabo kvaliteto zvoka in z omejeno možnostjo programiranja? V sebi sem naštel celo vrsto točk, ki ne govorijo v prid kaseti. In si dal nalogo: najti svoj stari walkman.

Nekaj odgovorov za to novo pomlad kaset sem našel v knjigi High Bias, ki jo je napisal novinar Marc Masters. Žal je knjiga v angleščini, a kdor nima težav s tem, jo toplo priporočam.

Njegova zgodovina avdiokaset ne cilja le na nostalgični faktor. Lepo nas uvede v pisarne petdesetih in šestdesetih let, kjer so trakovi in kasete predstavljali neko olajšavo pri narekovanju pisem in sporočil. Prve kasete so bile vezane z diktafoni, njihova naloga ni bila širitev glasbenega okusa, marveč izrečenih informacij. Ko je leta 1963 Lou Ottens predstavil svojo »kompaktno kaseto«, niso še vedeli, da bo čez nekaj let kaseta postala družbeni fenomen.

V sedemdesetih so se, predvsem v ZDA, pojavile prve prenosne zvočne naprave, t. i. boomboxi, ogromni kubusi z zvočniki. Pravi višek prenosne glasbe je leta 1979 doprinesel Aiko Morita, ki je za firmo Sony izumil walkman. Človek s slušalkami, ki lahko svobodno hodi po svetu in posluša svojo glasbo.

S tem odkritjem se začenja nostalgični odnos do kaset - ki ga grobo lahko uokvirimo od leta 1980 do približno leta 1995. Ljudje so vzljubili to poceni tehnologijo (kaseto si lahko več krat prepisal, ni bilo treba vedno kupiti nove), živeli so kot obdani s filmsko glasbo. S časom so spoznali, da so kasete lahko tudi nositeljice osebnega sporočila. Nastale so zbirke pesmi (t. i. mixtape), ki so lahko razkrile ljubezen, prijateljstvo ali enostavno glasbo, ki te je takrat definirala.

Knjiga Marca Mastersa gre še dlje: opiše celo vrsto underground skupin, ki so lahko nastale le s pomočjo kaset. Svetovni trg, od Azije do Južne Amerike in Afrike, ima zelo posebno zgodovino avdiokaset; glasba je lahko predstavljala neko okno v svobodo. Zato lahko govorimo tudi o politični moči posnetka, predvsem v državah, kjer so bile nekatere zvrsti glasbe prepovedane. Ni samo nostalgija.

Čeprav sem prepričan, da ne bom veliko poslušal kaset s svojim walkmanom (ja, našel sem ga in še deluje!), je vseeno res, da bom ohranil določene kasete, ker so otipljiv spomin na minule zgodbe. Čeprav se ne spominjam, kdo mi je podaril kaseto s posnetkom pesmi Mmm Mmm Mmm, vem, kdo je sestavil mix z naslovom »Ogrevanje Bor«. In prav tako dobro se spomnim, koliko časa sem porabil na svojem starem računalniku, da sem sestavil ovojnico kasete za svoj The best of Eric Clapton.

Ilustrator in avtor Austin Kleon (napisal je knjige Pokaži svoje delo!, Kradi kot umetnik in Keep Going) večkrat objavi na svojem blogu kasete, ki jih snema skupaj s svojima otrokoma. Zdi se mi lepa ideja. Ko se odločijo za pravo playlisto, kaseto še pobarvajo, ilustrirajo in popišejo.

Mislim, da je za današnji čas zanimivo imeti kreativni proces, ki je povsem analogen. Ki konkretno ustvarja spomine. Ne vem, ali je še smiselno trošiti toliko časa s kaseto. A je lep znak, če nekomu podariš izbor pesmi, ki je daleč od žarometov interneta in družbenih omrežij. Je neka lepa, konkretna gesta.

Kdor jo sprejme, ve da obstaja nek prej in nek potem.