LEVO OD OSI: Zeleni paradoks

V Bruslju so velike okoljske proteste zamenjale pobude, ki poudarjajo nestrinjanje z omejevanjem gibanja in srečevanja, kot jih sedaj iz javno-zdravstvenih razlogov narekujejo oblasti. La boum 2 je 1. maja na istem prizorišču v parku Bois de la Cambre nasledila »žuru« La boum 1 pred enim mesecem. Vendar okoljsko vprašanje nekje še vedno štrli iz ozadja. O tem in podobnem se pogovarjam z znancem, šarmantnim in premišljenim govorcem, ki je tudi insajdersko informiran. Zaposlen je namreč pri svetovno pomembnem avtomobilskem proizvajalcu in od znotraj sledi vodenemu drsenju v svet na električni pogon.

V kolikor je za segrevanje atmosfere res odgovoren le človek (nobelovec Carlo Rubbia temu nasprotuje), je v fokusu nižanje, zbijanje emisij ogljikovega dioksida. Pri tem se zanemarja vloga metana (CH4), ki je kot toplogredni plin 25-krat škodljivejši, kot gorivo pa nima izpustov. V sedanji električni omami se tudi zelo malo govori o vodikovem gorivu, ki v tempu zaostaja. Nihče pa sploh ne zahteva nižanja energetske potrošnje, nasprotno. Zamenjava tehnologije namreč ni skok v nematerialnost. Že prav, da pridno sortiramo odpadke in smo v stanovanju namesto Edisonovih nastavili žarnice s tehnologijo LED. A nakup električnega kolesa, sedaj že skoraj družbena obveznost, je sad novega potrošništva, saj so za optimalno telesno vadbo vsekakor bolj primerna običajna kolesa, že v zasnovi brezogljična. Zanemarjajo se onesnaževanje, razrvanje in spreminjanje širokih površin zemeljske skorje, ki jo bo posredno povzročila tekma za tako imenovano zeleno energijo.

Za pridobivanje električne energije iz vetra, plimovanja in valovanja sicer nastajajo na Severnem morju že ogromne infrastrukture, večkrat pravi monstrumi. Vendar da bi zadostili vsem zahtevam po energiji, tudi v vidiku ciljev EU o ogljični nevtralnosti do leta 2050, bo potrebno ekstenzivno pokrivanje planeta, na morju pa tudi na zemlji, s fotoelektrarnami, vetrnicami in drugimi objekti, katerih naš pogled na pokrajino ni vajen.

Električna energija se vedno ne ustvarja iz okolju prijaznih virov. Če sta torej naš avtomobil ali kolo na električni pogon, to še ne pomeni, da sta samodejno zelena. Akumulatorji, električni motorji in proizvodi so tudi lačni litija, kobalta, vsakovrstnih kovin, med katerimi so tudi redke kovine. Le-te so kemijski elementi (17 jih je), ki so ključni pri proizvodnji nizko emisijskih proizvodov, hibridnih avtomobilov, turbin za vetrnice in drugih tehnoloških izdelkov. Rudarska industrija pa je po definiciji umazana, ogljično in krajinsko neprijazna.

Proizvodnjo redkih kovin obvladuje trenutno Kitajska, v njenih rokah pa to postaja vedno močnejše politično orožje. Morda prav zato se nekatere države ne bodo odrekle virom energije, ki jih nadzorujejo: države Bližnjega vzhoda ali ZDA nafti in plinu, Poljska (in tudi Kitajska) premogu. Francija bo še pospešila gradnjo svojih jedrskih elektrarn in obdržala svoj primež nad podsaharskimi državami proizvajalkami urana. Pridobivanje električne energije iz jedrske fisije, cepitve (»sončna« fuzija, združitev je šele na obzorju) je le glede na brezogljičnost izpustov zeleno, potencialno pa nevarno zaradi radioaktivnih izpustov (Fukušima docet) in odlagališč jedrskih odpadkov.

Če torej Kitajska nadzoruje proizvodnjo in trg bistvenih redkih kovin, je tudi izbira elektromotorjev za prometni pogon takorekoč padec v objem kitajskega zmaja, ki bo v pravem trenutku postavil svoje pogoje. Z izbiro zelene električne energije se tako vsaj na področju transporta EU predaja možnemu izsiljevanju in nesamostojnosti. Sicer pa, saj se to doslej dogaja že s plinom in nafto, s katerima EU v bistvu ne razpolaga.

Avtomobili na električni pogon so že postali statusni simbol vseh premožnejših, revnejšim pa bo kmalu prepovedano krožiti na lastnih poceni dizlih. Sladke električne sanje se bodo zanje spremenile v moro. Kaj preostaja? Ponudba delitvene ekonomije seveda, v kateri ne bomo posedovali ne avtomobila ne bicikla, kje še stanovanje, ampak jih bomo preprosto najemali od multinacionalnih gigantov à la Uber.

Za pokvarjeno okolje pa bo vsak od nas vseeno moral nositi svoj delček občutka krivde ...