LETO PANDEMIJE: Ni bilo in ni dobro

Pred natanko letom dni, 9. marca 2020, je tedanji italijanski premier Giuseppe Conte v poznih večernih urah, kar je nato postala stalnica, nagovoril prebivalce Italije in naznanil popolno zaustavitev javnega življenja. Ukrep je stopil v veljavo že naslednjega dne, 10. marca. Tedaj smo angleško besedo lockdown na lastni koži spoznali vsi, potem ko so o takih, za naše tedanje pojme nečloveških ukrepih poročali le iz daljne Kitajske oziroma Wuhana. Nenadoma smo se morali privaditi na maske, na oddaljenost od sočloveka, na vrste pred redkimi odprtimi trgovinami in še na marsikaj. Na to so se privadili tudi ostali Evropejci. Takoj smo se zavedli, da nismo dovolj cenili lepote prejšnjega, naj bo kaotičnega in stresnega, a bistveno bolj svobodnega življenja. Prepričali smo se celo, da bomo po pandemiji boljši ljudje.

Danes, leto zatem, Italiji grozi nova popolna zapora, potem ko so politiki in ministri dalj časa zagotavljali, da novega »generaliziranega lockdowna« ne bomo doživeli. Vlada naj bi zdaj resno razmišljala, kako zaostriti ukrepe. Na tak način bi se zgledovala po drugih evropskih državah, v katerih je druženje prepovedano, bari, restavracije in šole so že več mesecev zaprti in v katerih so jasno povedali, da sproščanja ukrepov do pomladnih, toplejših mesecev ne bo.

V primerjavi z 9. marcem 2020 naj bi danes koronavirus poznali bistveno boljše, čeprav je človeštvo presenetil z novimi različicami. Zaradi tega 9. marca 2021 tudi vemo, da virus ne bo izginil sam. Vsaj v kratkem času ne. Če so nas marca (in aprila) lani s hashtagom #andràtuttobene (vse bo še dobro) prepričevali, da bo pandemije kmalu konec ter da bomo v poletnih mesecih spet zaživeli normalno, danes vemo, da ni bilo tako in najbrž ne bo tako niti letos poleti. Samo v Italiji je v teh 12 mesecih umrlo 100.000 bolnikov s potrjeno koronavirusno okužbo, tako da v zadnjem letu v bistvu (skoraj) nič ni bilo dobro.

Obljuba, da bo vse dobro, ni bila izpolnjena. Zaradi tega obupani, jezni in naveličani ljudje potrebujejo nove obljube. Odločevalci se tega zavedajo in se zato naslanjajo na edino dodatno orožje, ki ga imamo danes na voljo in ga pred letom dni nismo imeli: cepivo proti covidu-19, kar sicer tudi potrjuje, česa je človek zmožen, v pozitivnem smislu seveda. Tudi zaradi tega sploh ni naključje, da minister za zdravje Roberto Speranza zdaj, ko nam preti nov lockdown, obljublja, da bo do konca poletja mogoče cepiti vse državljane, ki si bodo cepiva želeli. Podobne obljube je za vse državljane Evropske unije izustila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen.

(Učinkovito) cepivo je trenutno edini žarek upanja, ki ga imamo na voljo v že enoletni bitki s pandemijo. To nam potrjujejo Britanci in Izraelci, kjer z uspešno in hitro kampanjo cepljenja že vidijo luč na koncu tunela. Naj torej Evropa in farmacevtske družbe pohitijo in takoj zagotovijo cepivo za vse. Evropejci so namreč siti neizpolnjenih obljub. Pa niso niti nič boljši ljudje kot pred pandemijo.